Avtorski projekt Bolezen duše je nastal po motivih novele Bolezen smrt Marguerite Duras in pravljice Ribič in njegova duša Oscarja Wilda, besedil, ki sta si že na prvi pogled tematsko in idejno zelo podobni, čeprav po času nastanka in žanru zelo različni. Prva opazna podobnost obeh besedil je ljubezenska tematika, zreducirana na goli odnos med moškim in žensko, pravzaprav na drobovje tega odnosa. Pod drobnogledom sta moški in ženski pol odnosov, ki ju v Bolezen smrt zastopata On in Ona, v Ribiču pa moškega ribič, ženskega pa duša in morska deklica.
Izhajamo iz predpostavke, da moški in ženski pol, tako v mikrokozmosu kot v makrokozmosu, delujeta na enak način, to je, da sta prisotna hkrati v vsakem človeku, prav tako kakor v paru, družbi ali celotnem vesolju. Njuno usklajeno delovanje v človeku predstavlja harmonijo duše, zapostavljenost ali ranjenost enega od polov pa odrezanost od duše oziroma njeno odsotnost.
Kaj duša sploh je, je poglavje zase in je za modernega zahodnjaškega človeka precej nedefiniran pojem. Tu si ga poskušamo razlagati kot bistveno esenco človeka, ki oživlja telo in ga povezuje s stvarstvom. Pojmi in razlage so glede na religije in filozofske šole zelo različni, kljub temu pa v svojem bistvu, če pogledamo vse pomene besed, tudi zelo podobni. Po jungovski analogiji s psiho lahko dušo razumemo tudi kot skupek moškega in ženskega pola v človeku, hkrati pa tudi izključno ženski del nas, animo, nezavedni ženski princip v moškem (tudi v ženski), kar je implicitna tema obeh besedil. S tem delom nas samih smo v tisočletjih patriarhata, vladavine moškega principa, izgubili povezavo, jo odrezali in jo nadomestili s projekcijami oziroma predstavami ženskega, ki so produkt strahu pred žensko notranjo močjo, močjo intuitivnega, kreativnega, svobodnega duha. Odrezanost od ženskega principa se je na kolektivni ravni zgodila obema spoloma, le da so ženske, kot zunanja manifestacija notranje ženske – torej duše, deležne enake obravnave: potisnjene so v ozadje, svet pa zaradi tega deluje po izključno moškem principu.
Ideja, ki druži obe besedili, je nezmožnost sobivanja moškega in ženskega principa. Neuravnoteženost obeh principov, če govorimo na ravni posameznika in njegovega odnosa s partnerjem, pomeni nezmožnost zares ljubiti nasprotni spol, na družbeni ravni pa pomeni spolno segregacijo.
Zaradi tega trpita oba, moški in ženska, le da o trpljenju moškega govorimo šele zadnje čase, ko moški dokončno izgublja vlogo patriarha in je patriarhat očitno v slepi ulici. Ko se rušijo vzorci, ki so bili tisočletja smatrani za samoumevne, in ko zanje še ni pravega nadomestka, se v vmesnem času spola izgubljata v nedefiniranosti in neosmišljenosti.
Moški zaradi ranjenosti svojega ženskega pola tudi žensko dojema kot razdeljeno, necelostno, ljubi jo nekako po kosih, le redko kot celoto. Deljenje ženske na posamezne dele pomeni dojemanje ženske kot funkcije: ljubica, mama, karieristka, svetnica itd. oziroma morska deklica, čarovnica, angel, če posegamo po bolj pravljičnem vokabularju. Vendar duša hrepeni po ponovni združitvi teh aspektov, saj šele takrat lahko zaživimo v pravi, celoviti ljubezni.
On, Durasin moški, ni zmožen ljubiti. Ne more ljubiti ženske kot celostnega bitja, temveč samo kot nek njen del, žensko je vajen »konzumirati« kot seksualni predmet brez čustvene ali duhovne komponente.
Ne da bi jo poznal, videl, razumel. Žensko vidi kot prostitutko ali pa kot svetnico in ne more doumeti, da ima pred sabo žensko, ki ima ta dva pola združena, zanj se to ne ujema z nobeno drugo njegovo izkušnjo. Zanj sta ta dva pola preprosto nezdružljiva. Vendar ženska v sebi nosi potencial velike duhovne in telesne ljubezni, ki, če se ti dve združita v eno, postaneta tako rekoč sveti, postaneta to, kar Vzhod pozna pod imenom tantra, to je prehajanje božanske energije skozi posameznika, kar se lahko zgodi skozi različne obrede – med njimi tudi spolni odnos. Na ta način postanejo ti obredi očiščevalni, prebujevalni, iniciatorski. Seksualnost je v tem pogledu sredstvo stika z božanskim, je zdravljenje, očiščevanje. Na to funkcijo je Zahod, posebej pod vplivom krščanstva, ki je seksualnost sistematično označeval za umazano in sramotno ter s tem civilizaciji nalagal breme krivde, pozabil. Seksualnost je zreduciral na mehanično zadovoljevanje osnovnih seksualnih potreb ali v najboljšem primeru na ljubezenski odnos, ki razen izjemoma nima višjih aspiracij kot izkazovanje ljubezni med partnerjema.
Ribič, Wildov moški, žensko prav tako vidi ločeno od duše, torej samo nek njen del. Zaljubi se namreč v morsko deklico, ki nima duše in s katero je lahko le, če se odpove svoji duši. Vstopa v odnos z »žensko« brez duše, z žensko, ki ima samo telo z repom, je izjemno lepa in nežna. Ribičeva duša zato joče, moleduje, da bi se lahko vrnila v njegovo telo, vse dokler ga ne premami s ponudbo, da mu pokaže par lepih ženskih nog – to pa je nekaj, česar morska deklica nima. Ribič tako ostaja razpet med različnimi aspekti ženskega principa, ki se združijo šele ob njegovi smrti, ko duša le vstopi v njegovo od presilne ljubezni do morske deklice počeno srce. Morsko deklico lahko tudi interpretiramo kot nek aspekt ženske, nek aspekt ljubezni, ki funkcionira brez celovitosti duše.
Obema besediloma je tudi skupno, da globoko v sebi nosita zapis o nezmožnosti moškega ljubiti žensko zaradi svoje homoseksualne usmerjenosti. Tako Marguerite Duras, ki je v času pisanja besedila živela z mnogo mlajšim homoseksualnim moškim, ki ji ni vračal ljubezni, kot bi si želela, kakor tudi Oscar Wilde, ki je imel resno razmerje z mlajšim moškim in tudi z več drugimi mladoletnimi fanti, sta se torej ukvarjala z bolečino nerealizirane oziroma ne v celoti izpolnjene ljubezni. V obeh primerih ta manko nastane zaradi razdrobljenosti ljubezni na različne aspekte, ki se ne zmore povezati v osrečujočo in izpolnjujočo celoto.
Danes, ko se patriarhatu izteka njegov čas, imamo priložnost za uravnovešanje vseh teh aspektov, za uravnovešenje moškega in ženskega principa z uravnovešenjem znotraj nas samih in s tem opolnomočenje obeh spolov v njuni primarni moči, kar pomeni možnost za harmonično bivanje tako na ravni posameznika, para in družbe. Pravica slehernika je, da dostopa do vseh aspektov svoje notranjosti in da deluje v skladu s svojo dušo, ne da bi moral nekatere svoje dele skrivati, se jih sramovati ali bati. Tako govorimo o svobodnem in močnem posamezniku, ki ni ujetnik omejujočih družbenih pravil in omejitev. Moderni človek se večinoma ne zaveda, kako močno odtujen je od svoje duše in kako veliki so potenciali, ki jih le-ta premore.