Gledališče Glej
Jaka Andrej Vojevec, Jerica Majerhold Ostrovršnik, Simona Hamer
V.E.M.
Premiera: 6. maj 2010
Režija: Jaka Andrej Vojevec
Igra: Jerica Majrehold Ostrovršnik
Dramaturgija: Simona Hamer
Svetovalka za gib: Tanja Skok
Kostumografija: Nina Holc
Scenografija: Jaka Andrej Vojevec
Video projekcije: Petr Kačírek
Svetovanje za ruski jezik: Anja Slak
Lučno oblikovanje: Borut Bučinel
Tehnika: Borut Bučinel, Martin Lovšin, Janko Oven
V predstavi so uporabljene ruske revolucionarne pesmi in glasba Luisa Marchanda, Janija Kovačiča in Frédérica Chopina.
Povod za nastanek predstave je bil – kot izvemo iz uprizoritve – predvsem podobnost med priimkoma glavne in edine igralke ter velikega gledališkega revolucionarja. Izvemo celo, da je Jerica Majerhold Ostrovršnik z njim v precej daljnem sorodstvu. Besedilo so vsi trije ustvarjalci (poleg Jerice še režiser Jaka Andrej Vojevec in dramaturginja Simona Hamer) pisali skupaj in sproti ob nastajanju predstave. Na odru se izmenjujejo kratki prizori iz življenja in dela slavnega režiserja ter precej osebne izkušnje preproste igralke. Jerica slabo uro in pol v dvorani drži izvrstno napetost in s svojo močno izrazno mimiko začara gledalce. S pomočjo rekvizitov in preprostih kostumskih sprememb se uspešno spopada z najrazličnejšimi vlogami. Na začetku pozdravi publiko kot močna privrženka komunističnega režima, potem se prelevi v Mejerholda, pa v igralca biomehanike, Mejerholdovo prvo ženo Olgo Munt, pa drugo ženo Zinaido Raikh ...
Pri inscenaciji svojega življenja pa uporabi lutkarski oder, ki nam na nek način sugerira idejo o majhnosti in izpraševanje o nepomembnosti posameznikovega življenja. Z lutkami nam opiše zelo oseben in pomemben trenutek iz svoje mladosti, ko je zaradi prometne nesreče izgubila sposobnost branja in pisanja. V svoji osnovi je dogodek tragičen, a kot gledalci smo ga na emotivni ravni – prav zaradi izbire medija – brali kot ljubko in humorno pripoved. Na podoben način so postavljeni vsi prizori, tako da smo gledalci nenehno v nekakšnem momentu potujitve, ki pa je hkrati tudi osnova Majerholdovega načina dela in namen biomehanike (specifičnega odrskega gibanja). Gledališče je želel Mejerhold zaščititi pred enoplastno vlogo ilustratorja resničnega življenja, ki so mu jo v času realizma tako radi pripisovali.
Rdeča nit uprizoritve je občutenje revolucije, ki je po svojih koščkih zbrana v mali dvorani. Vendar pa se postavlja vprašanje, do kakšne mere lahko te koščke sestavimo danes, da bi resnično dosegli „revolucijo“. Predstava nam ponuja nekakšno osebno revolucijo - skozi osebno zgodbo igralke same, ki nas morda lahko pripelje dlje. Igralka namreč pove, da si je vedno želela igrati kitaro, pa ji to, zaradi različnih razlogov, še ni uspelo. V resnično revolucionarnem vzdušju zgrabi kitaro in začne peti in igrati pesem Janija Kovačiča Revolucija. Sprva začutimo v dvorani presenečenje in morda razočaranje, saj smo vsi pričakovali veliki vrh. A karizma Jerice nas povleče nazaj v pesem in počasi se zavemo, da je tudi osebna revolucija tista, ki nekaj šteje.
Predstava se z vmesnimi, izrazito osebno izpovednimi prizori in razgibano mizansceno spretno izogiba predavateljskemu slogu. Ambiciozno zastavljena režija se z dokumentarnim načinom uprizoritve spopade z veliko mero kreativnosti in lahkotnosti. Ustvari tehnično zapleteno celoto, ki kljub vsemu ohranja osnovno misel revolucionarnega. V kombinaciji s scenografijo dobimo občutek spominske ropotarnice, kjer je ogromno neurejenih podatkov, ki pa se nam kot misli utrinjajo skozi vsak prizor posebej. Čeprav predstava vsebuje kar nekaj suhoparnih podatkov v letnicah, nas prav tovrstna fragmentarna dramaturgija rešuje pred dolgočasnim naštevanjem.
Povezave: