Ko sva se s Karlom Makonjem pred šestimi leti po dolgem času spet srečala v Mariboru, kot člana mednarodne žirije na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, me je presenetil s svojo značilno in vedno dovtipno, malce sarkastnično pripombo: »Mislil sem, da zgledaš čisto drugače«.
Karel je vedno izžareval poseben vtis ne le zaradi svojih ponošenih kavbojk, temveč tudi zaradi stalne cigarete v ustih in z otožnim, a pronicljivim pogledom basseta. Prepričan sem, da nisem edini, ki je imel vtis, da s svojo podobo tako na Češkem kot v tujini vzbuja zanimanje, spoštovanje in prinaša v utrujajoče teoretske polemike inteligenten, prevsem pa izviren pogled na umetnost in svet. Rad je poudarjal, da je njegov oče iz Sarajeva, mati pa Čehinja. Mogoče ga je prav zato celo življenje vleklo v lutkovna gledališča po nekdanji Jugoslaviji. Govoril je srbohrvaško in med svoje najboljše prijatelje je prav gotovo štel slovenskega likovnika in režiserja Silvana Omerzuja, s katerim sta uspešno sodelovala v predstavah v Pragi in Sloveniji.
Karel Makonj je leta 1970 končal Katedro za lutkarstvo, oddelek za lutkovno režijo in dramaturgijo AMU v Pragi. Že med študijem je ustanovil lastno gledališče Vedené divadlo (Vódeno gledališče) kot laboratorij svojih sanj in idej, ki pa so bile kmalu tako imenovano administrativno-politično prepovedane. Karel je od 60. let 20. stoletja enfant terrible češkega lutkarstva. V lutkovno umetnost je vpletal pojme absurdnosti, eksistencializma in črne komedije. Z avtorjema, kot sta Camus in Ghelderod, se je v predstavah Nedorozumění (Nesporazum) in Hop, signore neposredno dotikal napete družbene situacije 60. let v češkem političnem prostoru. Lahko rečemo, da je bil eden glavnih nosilcev ideje lutkovnega gledališča za odrasle. Žal so bili Karlove ideje in eksperimeti hitro in radiklano zatrti. Kasneje se je poskušal uveljaviti v drugih lutkovnih gledališčih po Češki, kot je Naivní divadlo Liberec (1970–1972), Ústřední loutkové divadlo (današnji Minor) v Pragi (1972–1973), Divadlo S + H (Gledališče Spejbla in Hurvinka) v Pragi (1973–1976), Středočeské loutkové divadlo Kladno (Lutkovno gledališče osrednje Češke v Kladnu) (1976–1978) in Divadlo dětí Alfa (Gledališče za otroke Alfa v Plznu) (1978–1981). Predstave so večinoma vzbujale tako med strokovnjaki kot publiko polemike, potihoma so prihajale prepovedi predstav, predvsem pa občutek, da se dogaja nekaj novega, kar je v času politične normalizacije na Češkem ustvarjalcem – posameznikom bolj škodilo kot koristilo. Naj omenim samo predstavo v plzenskem gledališču Alfa iz leta 1979 Knoflík pro štěstí s Blue Effectem (Gumbek za srečo z Blue Effectom), ki je prav gotovo s svojo modernostjo prehitela čas. Močan družbenopolitični pritisk in osebni razlogi so Karla Makonja, talentiranega inovatorja, primorali, da je med letoma 1981 in 1989 delal kot umetnostni terapevt v praški psihiatrični bolnišnici.
Na začetku 90. let 20. stoletja, ko je padel berlinski zid in prinesel svobodo tudi v umetniškem izražanju, je bilo povsem logično, da Karel ne more ostati križemrok. Do leta 1998 je uspešno vodil najprej gledališče ULD (Osrednje lutkovno gledališče v Pragi), ki ga je kasneje z dramaturginjo Věro Eliáškovo preimenoval v Minor. Začel je uresničevati nedokončane zamisli iz časov Vódenega gledališča. Repertoar je bil inovativen tako za odrasle kot otroke in staremu socialističnemu lutkovnemu gledališču je dal moderno in perspektivno dramaturško linijo. Naj omenim samo spektakularno predstavo Hobit, za katero je slovenski likovnik Silvan Omerzu ustvaril monumentalno likovno podobo.
Karel Makonj pa ni bil le nosilec močnih gledaliških idej in vizij. Zanimala ga je teorija, predvsem razsežnosti groteske na lutkovnem odru v povezavi z idealiziranim lutkovnim gledališčem 19. stol. Ukvarjal se je z vprašanjem vloge Kašpárka v pravljici in njegove groteskne korenine. Sledil je sodobni gledališki teoriji in postavljal temelje novemu dojemanju odnosa lutkarja – animatorja in lutke v sodobnem lutkovnem gledališču. Njegova teoretska razmišljanja so izhajala v strokovnih časopisih Divadlo in Loutkář. Karlovi teoretski članki vse do danes predstavljajo tako imenovani zlati fond lutkovne teorije na Češkem.
Od leta 2000 je svoje znanje, predvsem pa neizmerno empatijo do mladih ustvarjalcev, predajal novi generaciji gledališčnikov na Akademiji lepih umetnosti v Pragi na katedri za lutkovno in alternativno gledališče. Prav omenjena preobrazba lutkovne katedre v alternativno v 90. letih 20. stol. je omogočila Karlu Makonju realizirati in preizkusiti osnove za novo gledališče, ki si jih je v 70. letih kot študent zamislil v Vódenem gledališču. Leta 2009 je prejel naziv profesor in postal neločljiva opora in garant slavne praške lutkovne in alternativne katedre. Izdal je nekaj samostojnih publikacij, kot so Divadelní pouť 1985–1989 (Gledališki semenj 1985–1989), Od loutky k objektu (Od lutke k objektu) in Josef Krofta – inscenační dílo (Josef Krofta – odrska postavitev). Leta 2008 sta gledališki teoretik Jan Dvořák in soproga Karla Makonja Věra Eliášková izdala knjigo Karel Makonj a Vedené divadlo (Karel Makonj in Vódeno gledališče), ki predstavlja temelje Makonjevih idej in razmišljanj v letih 1969–1972. Leta 2015 je na festivalu Next Wave prejel življenjsko priznanje, imenovano živi zaklad.
V času, ko je bil Karel Makonj v nemilosti češkega političnega in kulturnega sistema, mu je slovenski kulturni prostor kar nekajkrat ponudil ustvarjalno zatočišče in možnost ustvarjanja. Naj omenim režijo predstave Pravljičarjeve pravljice iz leta 1979 v izvedbi LG Ljubljana, ki je po mnenju takratne kritike pomenila povsem nov pristop (Primorski dnevnik: A ni bila navadna lutkovna predstava, kakršno smo morda navajeni gledati po televiziji ali na kakšnem gostovanju iz matične domovine. Bil je tako imenovani odprt tip predstave, kjer se stikata ironizacija pravljice in realnost, kjer tečeta vzporedno dve liniji: odnos med pravljičnimi osebami in odnos med realnimi osebami, ki predstavo vodita. To novost je Ljubljansko lutkovno gledališče povzelo po češkem gledališču, ki se s to zvrstjo že dalj časa ukvarja.). Predstava je imela neverjetnih 303 ponovitev. Leta 1981 je LGL uprizorilo besedilo Kužek in Muca Josefa Čapka v režiji Matjaža Lobode, ki ga je Karel Makonj priredil posebej za najmlajše gledalce. Predstavo Kako sta se kužek in muca igrala gledališče je Karel režiral leta 1983 v Kulturnici LG Ljubljana. Tokrat sta likovno podobo ustvarila slovenska likovnika Mojca Vipotnik in Silvan Omerzu. Prav ta predstava je bila usodna za nadaljne sodelovanje Omerzuja in Makonja. Karel je namreč med likovniki v delavnici LGL prepoznal velik talent in s tem zaznamoval ustvarjalno pot Silvana Omerzuja. Njuna zadnja slovenska uprizoritev je bila leta 2004 v Šmihelu na avstrijskem Koroškem, kjer je Karel Makonj z odraslo lutkovno skupino KPD Šmihel režiral besedilo Večni hodec Guillauma Apollinaira v priredbi Věre Eliáškove.
Karel Makonj je nedvomno pripomogel tudi k tesnejšemu povezovanju in razvoju slovenskega lutkarstva s češkim, saj je poleg stalnih vezi, ki jih je imel prek Silvana Omerzuja ali Uroša Trefalta, z naklonjenostjo in predanostjo pomagal mladim slovenskim študentom katedre za alternativno in lutkovno gledališče v Pragi. Bil je mentor diplomskih in doktorskih raziskav režiserja Zorana Petroviča, igralca Tilna Kožamelja, igralke Elene Volpi, performerja Matija Solceta in drugih.
Pomemben pedagoški pečat je zapustil tudi v takrat komaj ustanovljeni Umjetničkoj akademiji u Osijeku (2004), kjer je tri semestre predaval študentom dramske in lutkovne igre. V letih 2010 in 2012 je seznanjal študente z osnovami lutkovne režije, odnosom med lutko in igralcem ter jim razširjal obzorja animacije s kombiniranimi tehnikami. Svoje mladostne izkušnje iz marionetnega gledališča Spejbla in Hurvinka v Pragi je obogatil z nazornim praktičnim delom animacije češke marionete na žici. Navsezadnje je obudil svoj eksperimetalni pogled na lutkarstvo iz 70. let 20. stol. in s študenti drugega letnika dramske in lutkovne igre osiješke akademije uprizoril njegovo priljubljeno eksistencialistično delo Alberta Camusa Nesporazum.
V Karlovem življenju nas mnogo stvari preseneti in mnoge so nam povsem razumljive, zdi se, da je vse, kar je počel, imelo neki globlji in logični pomen, da se vse stvari na koncu ujamejo, združijo v celoto. Tudi to, da je živel blizu praškega Strossmayerjevega trga, imenovanega po hrvaškem teologu, da so v cerkvi, v kateri je potekala žalna slovesnost, bile še vedno razstavljene jaslice z liki, oblečenimi v narodne noše vseh slovanskih narodov, in da je bilo med množico, ki ga je pospremila na zadnjo pot, tudi veliko Slovencev.
Redko naletimo na ustvarjalca, ki bi tako radikalno prehitel čas in tako jasno oblikoval ideje in misli, kot je to uspelo prav Karlu Makonju. Ideje, ki se pogosto rodijo v nevzdržnih osebnih in družbenih okoliščinah, so zato toliko bolj odporne, sveže, nove in moderne, z veliko energije, ki spodbujajo in inspirirajo pri umetniškem ustvarjanju nas zdaj in bodoče ustvarjalce.
Slava profesorju Karlu Makonju.
Uroš Trefalt