V zadnjih tednih se je v javnosti pojavilo kar nekaj izjav in namigov, povezanih z razpisom za direktorja/direktorico Gledališča Koper Teatro Capodistria. Ker ni primerno govoriti o nekom brez njegove prisotnosti in možnosti odgovora, se čutim dolžnega odzvati se na nekatere navedbe, ki se nanašajo tudi name.
Najprej želim poudariti nekaj bistvenega. Moja kritika postopka izbire ni posledica dejstva, da sam nisem bil izbran. Takšna razlaga je sicer priročna, vendar predstavlja najlažjo obrambo pred vsebinsko razpravo. Če vsako kritiko razglasiš za osebno zamero, se ti ni treba ukvarjati z vprašanji, ki jih ta kritika odpira.
Gre za nekaj drugega.
Gre za vprašanje, kakšne standarde transparentnosti, strokovnosti in demokratičnosti smo pripravljeni sprejeti pri odločanju o javnih kulturnih ustanovah. Gre za vprašanje, ali so razpisi namenjeni izbiri najboljših programov in vizij ali pa le formalni potrditvi že vnaprej sprejetih odločitev.
Kot kandidat sem pričakoval pošten in strokoven postopek. Komisija je prejela enajst prijav. Težko si predstavljam, da bi bilo takšno število projektov prevelik zalogaj za skupino ljudi, ki ji je zaupana tako pomembna naloga. Pričakoval bi, da se bodo člani komisije poglobili v vse programe, jih med seboj primerjali, sprožili strokovno razpravo in kandidatom omogočili predstavitev njihovih vizij.
Namesto tega smo bili priča postopku, v katerem je bila večina kandidatov izločena že na administrativni ravni, ne da bi bili pozvani k dopolnitvi dokumentacije ali k dodatnim pojasnilom. Takšen pristop morda ustreza birokratski logiki, nikakor pa ne logiki kulture, umetnosti in javnega interesa.
Precej komično je, da je Mestna občina Koper kot tožena stranka v sodnem postopku pripravila obsežno obrazložitev, s katero opravičuje pravilnost svojega ravnanja. Toda istočasno smo lahko v izjavi koprskega župana, objavljeni 28. maja letos na Radiu Koper, prebrali izjavo: »Njegove vizije nisem videl, ker sem videl samo vizije tistih kandidatov, ki so ustrezali pogojem. Kolikor vem, je pri njem zmanjkalo že znanje italijanščine.«
Ta izjava odpira več vprašanj, kot jih zapira.
Prvič, prijavi sem priložil dokazilo o znanju italijanščine natanko v obliki in na ravni, kot ju je zahteval razpis.
Drugič, kolikor mi je znano, imam več let vodstvenih izkušenj kot izbrani kandidat. Sam sem v prijavi navedel sedem let neposrednih vodstvenih izkušenj v eni ustanovi, poleg tega pa še vrsto drugih dolgoletnih vodstvenih in organizacijskih funkcij v mednarodnem prostoru.
Tretjič, komisijo sem v pismu izrecno opozoril na svoje mednarodne izkušnje in vodstveno delo v ustanovah, ki po obsegu in kompleksnosti presegajo večino primerljivih slovenskih okolij. Če je komisija menila, da potrebuje dodatna pojasnila ali dokazila, bi me lahko o tem brez težav obvestila. Tega ni storila.
Vse bolj se zato postavlja vprašanje, ali je komisijo sploh zanimalo, kdo so kandidati in kaj predlagajo, ali pa je bil postopek zasnovan tako, da vsebinskih primerjav programov, ne da se jih ne bi upoštevalo, ampak jih sploh ni.
Kot človeka, ki je več desetletij deloval v gledališču, na televiziji, v izobraževanju in mednarodnem kulturnem prostoru, me najbolj preseneča nekaj drugega. V celotnem postopku ni bilo prostora za dialog.
To je še posebej nenavadno v umetnosti. Gledališče je prostor dialoga, prostor argumentov, soočanja različnih pogledov in javne izmenjave idej. Paradoks je toliko večji, ker je gledališče umetnost dialoga, vodstvo gledališča pa je bilo izbrano v postopku, v katerem dialoga praktično ni bilo.
Če bi kandidati dobili možnost za predstavitev programov, bi se marsikdo lažje sprijaznil z dejstvom, da njegova vizija ni bila ocenjena kot najboljša. To je bistvo poštene konkurence. Toda to se ni zgodilo.
Zato danes ne govorimo več le o enem razpisu ali enem gledališču. Govorimo o širšem vprašanju zaupanja v javne institucije. O vprašanju legitimnosti postopkov. O tem, ali želimo kulturo razumeti kot prostor strokovne presoje ali kot prostor političnega upravljanja.
Razpisi, katerih rezultat je mogoče napovedati že dolgo pred zaključkom postopka, niso več razpisi v pravem pomenu besede, temveč zgolj kulisa za odločitev, ki je bila sprejeta drugje in prej. Zato se upravičeno poraja vprašanje, ali gre pri izbiri direktorja/direktorice gledališča res za iskanje najboljšega kandidata ali zgolj za formalno potrditev že dogovorjenega izida.
Dodatno zaskrbljenost vzbuja dogajanje v zadnjem obdobju: kadrovske menjave, demonstrativni odstopi posameznikov s funkcij ter izločanje tistih, ki so si drznili postopek javno in kritično ovrednotiti. Takšni dogodki ne krepijo zaupanja v strokovnost in transparentnost odločanja, temveč ustvarjajo vtis zaprtosti, netolerance do drugačnih mnenj in politične podrejenosti kulturnega prostora.
In kadar kultura privoli v takšno logiko, izgubi nekaj bistvenega: svojo autentičnost.
Prav zato menim, da razprava o tem postopku ni pomembna zaradi enega kandidata ali ene funkcije. Pomembna je zaradi standardov, ki jih postavljamo za prihodnost naših javnih kulturnih ustanov. Od teh standardov je odvisno, ali bomo v kulturi še verjeli v strokovnost, odprto konkurenco in moč argumenta ali pa bomo sprejeli logiko, da so odločitve sprejete, še preden se razprava sploh začne.
Od tega pa je navsezadnje odvisno tudi, kakšno kulturo bomo imeli jutri.
Za konec še dobronameren predlog. Ob Cankarjevem letu bi bilo morda primerno, da bi Gledališče Koper na repertoar uvrstilo vsaj Kralja na Betajnovi ali Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Primorski gledalec bi se ob tem lahko posmehnil ironiji, da se v naši kotlini v stotih letih ni spremenilo prav veliko – zamenjali so se le obrazi, vzorci pa so ostali enaki.