Ko jo pokliče Alja Predan in ji pove, da je prejela Borštnikov prstan, želi najprej na hitro končati pogovor, da bi skrila solze, ki jo zalijejo od veselja. Potem se te solze spremenijo v smeh in radost in razburljivo naporen teden z novinarji, ki jo spremljajo do podelitve prstana. Na vprašanje, kako se ob tem počuti, reče: »A ti veš, kakšne so moje inicialke? O. K. Jaz sem vedno okej.«

Dobimo se na dan, ko se ura prestavi na zimski čas. Dobimo se v Mariboru, ki še vedno žari od jesenskih barv in toplega sonca in na katerega jo vežejo igralski spomini in kotički, ki jih še vedno rada obiskuje. Najprej nas popelje na tržnico z besedami: »Zdaj smo pa v naravi,« in prida, da je tržnica prostor, ki ga obišče v vsakem mestu, kamor potuje. Lahkotno se giblje med stojnicami z zelenjavo, voha začimbe, žonglira z bučo in mimogrede razloži še recept za pripravo preprostega kosila z blitvo, česenčkom in olivnim oljem. Seveda rada kuha, čeprav je kuhanje po njenem mnenju danes prava modna muha s 24-urnimi kuharskimi oddajami. Pripravila je tudi avtorski projekt Zrno soli (2002), v katerem je gostila znane umetnike, a še vedno najraje kuha za družino in prijatelje, ko se tudi za dva dni zapre v kuhinjo in peče, pripravlja in vse »razturi«.

Na poti proti Dravi pripravimo improvizirano razstavo njenih slik z otroškimi motivi, jo tudi svečano odpremo in prebere nam eno od prigod, ki jih z večine njenih slik pripoveduje klovnček:
Je rekla Sardelca: »Oooo, boš ti že videla, ko boš 45 let stara!«
»Kaj sem videla? Nič nisem videla!«


Foto Nuša Komplet
Radoživega klovna Pepeta iz predstave Klovni (rež. E. Miler, 1995) omeni tudi kot eno od prelomnic na svoji igralski poti, saj je prvič zares občutila slast ob nasmejani publiki in se tako iz začetnih bolj tragičnih vlog preselila tudi v komične. Doda, da igralca, ki smeha nikoli ne doživi, to spremlja skozi ustvarjanje in ne nazadnje vodi v splošno nezadovoljstvo.

Ob Dravi nam prebira odlomke svojega ljubega avtorja Danila Harmsa, katerega zgodbe je prevedla v hrvaško narečje (kajkavščino) in v povezavi s Krleževimi Baladami Petrice Kerenpuha pripravila avtorski projekt z naslovom Intervju s paradoksom (1996). Pri projektu je sodeloval tudi Janez Škof, ki je poskrbel za glasbo in k delu povabil glasbenike, s katerimi so uglasbili še nekaj pesmi Daneta Zajca, Milana Jesiha in se formirali kot skupina Čompe. Tako je bila najbrž ena od prvih, ki je poslušala glasbo te skupine. In če govorimo o prvih stvareh, katerim je Olga prisostvovala, velja omeniti, da je igrala v prvem režijskem projektu Ivice Buljana na slovenskem odru z naslovom Ime na koncu jezika (1995), prav tako pa je igrala tudi v prvi uprizoritvi Mini teatra za odrasle Drevo življenja (2000). In ne nazadnje je prva igralka Mladinskega gledališča, ki je prejela Borštnikov prstan, s tem pa obrnila nov list v odnosu med Mladinskim gledališčem in Festivalom Borštnikovo srečanje.


Foto Nuša Komplet
Zanimivo je tudi, da se Olga Kacjan na letošnjem Borštnikovem srečanju ponovno srečuje z dvema gledališkima ustvarjalcema, ki sta zaznamovala del njene igralske poti. Gre za Petra Božiča, s katerim je bila med soustanovitelji Gledališča Proces, in njemu posvečeno razstavo Vinjete za Petra. Drugi je Dragan Živadinov, s katerim je sodelovala v prelomnih gledaliških projektih v 80-ih letih prejšnjega stoletja in ki se letošnjega festivala udeležuje s tekmovalno predstavo Tri elizabetinske tragedije. Država::R. III. – Epilog.

Kljub lepim spominom, ki jo vežejo na delo v gledališču, pa najljubše vloge nima in se v nobeno ne bi želela vrniti, »ker je to jalovo početje«, so ji pa trenutno najpomembnejše štiri vloge, ki jih igra v Mladinskem gledališču. In če se kot igralka vselej trudi biti drugačna in če ji je gledališče dovoljevalo, da je potovala po času in se zaradi mladostnega videza velikokrat potapljala v vloge oseb, mlajših od nje, pa si tega ne šteje za kompliment, saj »je za vsakega človeka zdravo, da v vsakem trenutku ve, koliko je star in do kod segajo njegove sposobnosti in moči«. In doda: »Ti še nisi bila stara 61 let, jaz pa 25 sem.« In zaključi pogovor z ugotovitvijo, da v bistvu vse življenje igra isto vlogo in pri delu ostaja zvesta sama sebi, zato lahko zdaj vzravnana hodi naprej.

Foto Nuša Komplet

»Ko že govorimo o zdravju,« se nasmeji in si prižge cigareto, »treba je skrbeti zanj,« in mimogrede našteje še svoje športe, kamor prišteva plavanje, smučanje, nogomet, med dvema ognjema in ostale. V kakšni dobri telesni kondiciji je, pa se lahko prepričamo ob pripovedi o tem, kako je na plavalski dvoboj povabila Matjaža Bergerja, ki se ga sicer ni udeležil, je pa zato sama v zelo dobrem času preplavala 2000 metrov. 

Naša zadnja postaja je Minoritski samostan, kjer nam pripoveduje o svojih projektih v Mariboru, povezanih predvsem s prostori samostana, kjer sta luč sveta ugledali predstavi Lulu (rež. E. Miler, 1990), pri kateri so med pavzami vaj igrali nogomet, ter predstava Vojček (rež. P. Magelli, 1991), pri kateri je igrala na trobento, ki se jo je učila in vadila ob Dravi.

Foto Nuša Komplet

Za konec nam prebere še pesem Tomaža Šalamuna iz knjige Kaj je kaj in se od nas poslovi z besedami: »Če nisem umna, sem pa vsaj pogumna.«
Strmimo za njo. Začarani.