Koreografinja, plesalka, pedagoginja in plesna aktivistka Ksenija Hribar (1938-1999) je bila osrednja osebnost novejše sodobnoplesne zgodovine v Sloveniji. Njena biografija je serija političnih, družbenih, estetskih in kulturnih navzkrižij, ki jih je hote ali nehote poosebljala. Bila je hčerka uglednega ljubljanskega podjetnika, ki mu je novonastala država leta 1945 nacionalizirala imetje. Bila je ambiciozna baletna plesalka, ki se je z željo po svežem baletnem znanju leta 1961/62 prvič odpravila v London in uspela na baletni šoli karizmatične baletne legende Marie Rambert. (Baletna mojstrica je bila tista, ki se je kot asistentka Nižinskega pri krstni postavitvi Posvetitve pomladi leta 1913 v Parizu pomagala prebiti baletnemu ansamblu skozi ritmično zahtevno partituro Stravinskega in odločilno vplivala na kompozicijske rešitve koreografske legende.) S šibkejšim tehničnim znanjem, a talentom za dramsko igro in z intelektualno širino je slavno pedagoginjo močno prevzela: britanski koreograf Richard Alston trdi, da je Rambertova oboževala Ksenijo. Kmalu po vrnitvi je Ksenija Hribar v domačih kinematografih prvič videla plesni film A Dancer's World (1957), dokumentarec o studijskem delu plesne skupine Marthe Graham, pionirke ameriškega modernega plesa, in odkrila, kaj je tisto, kar je ves čas v plesu iskala. Potem ko je MGDC na gostovanju v Zagrebu septembra 1962 prvič nastopila v kakšni socialistični državi, se je Ksenija odločila, da si želi pridobiti tehnično znanje graham tehnike. Leta 1966 je dobila štipendijo novoustanovljenega Plesnega sklada (Dance Trust) Robina Howarda in vstopila v začetno leto prve britanske sodobnoplesne šole London School of Contemporary Dance. Leto zatem je z zaključnim repertoarjem šolske skupine London Contemporary Dance Group postala ustanovna članica legendarnega britanskega ansambla, ki si je leta 1969 nadel ime London Contemporary Dance Theatre, ter v letih 1967 do 1974 delala z imeni, ki imajo danes v leksikografski (plesni) literaturi enciklopedična gesla (Remy Charlip, Alvin Ailey, Derek Jarman, Anna Sokolow, Paul Taylor, Robert Cohan, Jane Dudley, Richard Alston, Siobhan Davies, David Earle, Celeste Dandeker idr.). Od leta 1974 do 1978 je študirala dramaturgijo na University of Manchester in tam hkrati poučevala plesno improvizacijo in tehniko. V teh letih je Robinu Howardu v Londonu pomagala pri produkcijskem delu v Plesnem skladu (posebej pri razpisih za izobraževalne programe), dokler se ni konec sedemdesetih let stalno preselila v Ljubljano.

Na prehodu v osemdeseta leta je doma s svojim znanjem najprej navdušila režiserje (v sezoni 1979/80 se je v slovenskem gledališču podpisala pod deset koreografij), potem pa je začela s kolektivom mladih plesnih navdušencev ustvarjati nekaj, kar je leta 1985 uradno preraslo v Plesni Teater Ljubljana. Četudi je mladi kolektiv od leta 1983 nastopal na Dnevih plesa, je njegov uradni začetek dvodelna predstava Krst iz maja leta 1985 v Križankah. Odtlej so se koreografije Ksenije Hribar do leta 1992 vrstile po tekočem traku, v letih 1988 do 1991 pa so začeli prve koreografije ustvarjati tudi mlajši člani kolektiva (Brane Završan, Iztok Kovač, Tanja Zgonc in Sinja Ožbolt), kar je bila ena od teženj Ksenijinega koreografskega angažmaja. Čeprav sta njeni koreografiji Krst (1985) in Koncert (1985) utemeljeni na abstraktnih formalnih parametrih ameriškega plesnega modernizma (njene izkušnje z ameriškim postmodernim plesom, eksperimenti šestdesetih let in britanskim »new dance« v sedemdesetih so morale ostati v ozadju, saj je menila, da slovenski sodobnoplesni kontekst nanje še ni pripravljen), je njen izum nekakšna posebna oblika plesnega gledališča, kjer je kinetična tehnologija v funkciji blagih plesnih naracij, kakršne je Martha Graham začela izdelovati konec tridesetih let in jih je v Ksenijin plesni interes zanesel njen plesalec Robert Cohan.

Že v osemdesetih, še posebej pa v devetdesetih letih je bilo delo Ksenije Hribar osredotočeno na plesni aktivizem: boj za ustvarjalne pogoje na področju sodobnega plesa, pri čemer so vlogo osrednjega zaviralnega dejavnika igrali predvsem baletni krogi, čeprav je Hribarjeva z njimi ustvarjalno sodelovala. Leta 1994 je skupaj s člani PTL ustanovila Društvo za sodobni ples Slovenije in napisala plesni program, ki še danes ni docela uresničen. Leta 1991 se je zaposlila na AGRFT na Katedri za evkinetiko in tam poučevala do smrti leta 1999.