Doslej sem bila s festivalom Gibanica povezana kot ustvarjalka, plesalka in koreografinja, saj sem se s plesnimi deli kar nekajkrat udeležila posameznih zgodnejših izvedb festivala. Na letošnje vabilo za vlogo selektorice – skupaj z Ivo Nerino in Marcom Olivéjem – sem se sprva odzvala previdno, saj je majhnost prostora lahko neznosno breme. Stanje stvari sodobnega plesa v Sloveniji poznam dobro ter ga intenzivno in z veseljem spremljam. V spominu imam tudi odločitve, dileme in rezultate naših predhodnikov, različnih selektorskih triov prejšnjih Gibanic. Sama sem do sedaj, kadarkoli je na to naneslo, zagovarjala mnenje, da je izbor programa za Gibanico delo za enega selektorja, saj neizbežna subjektivnost izbora tako ne bi bila še dodatno obremenjena z usklajevanji in kompromisi treh selektorjev.
 
V procesu selekcije pa se je izmenjava mnenj s so-selektorjema izkazala za izjemno dragoceno in produktivno. Prejeli smo približno 50 predlogov za izbor, ki jih zaznamujejo izrazito raznoliki pristopi k področju sodobnega plesa. Njihove avtorice in avtorji se med sabo razlikujejo tako glede obsežnosti opusov, ki jih imajo za seboj, kot tudi prostorov, pristopov, poetik in vsebin, ki jim služijo za izhodišča. Naša naloga je bila izbrati devet del, ki so kar najbolj zaznamovala krajino sodobnega plesa v Sloveniji v preteklih dveh letih in morebiti še bolj razširila njen horizont. Dela smo se najprej lotili individualno, potem pa smo še skupaj analizirali vsakega izmed prijavljenih projektov. Sama sem izpostavila dela, ki jih po moji presoji odlikujejo jasna kreativna in analitična misel, prepričljiva odrska prezenca, izvirna struktura, drznost. Selektorji nismo vedno imeli enotnega mnenja, tako da je na nek način izbor del na letošnji Gibanici seštevek treh individualnih pozicij, ki pa so se – morda nepričakovano ali pa pričakovano – seštele. Izbranih del ne povezujejo krovni koncept, vsebina, vodilo ali rdeča nit, pač pa jim je skupno to, da smo selektorji v njih videli močne in avtentične umetniške pozicije, ki pomikajo formo in vsebino sodobnega plesa prek varnih območij in poznanih strategij bodisi v formatu, performativnosti, času, vsebini, povezavi z zvokom ali interakciji z realnostjo. Med prijavljenimi in izbranimi produkcijami je kar nekaj takih, ki so nastale izven Slovenije in brez njene podpore. Njihovi avtorji so si delovne pogoje ustvarili v drugih evropskih državah.  Morda letošnji program Gibanice sporoča tudi to, da smo poleg bega možganov priča tudi begu ustvarjalnih in mislečih teles. Seveda so številni odlični ustvarjalci še vedno aktivni doma, vendar delujejo v slabih pogojih, ki predvsem zaradi manjka vadbenih prostorov ter nesistematičnega financiranja ne omogočajo kontinuiranega dela.
 
Format Gibanice omogoča zgolj omejeno število predstav, zato v program ni bilo mogoče vključiti številnih ustvarjalcev, ki pomembno so-oblikujejo slovensko plesno sceno. Kljub temu pa upam, da bo Gibanica te tri dni povezala slovensko plesno sceno, ki potrebuje in si zasluži stabilne delovne pogoje in pozicijo, enakovredno drugim umetniškim zvrstem.