Andreja Kopač, 19. 2. 2015

Ko robovi postanejo ostrejši

Notica ob Gibanici 2015: uvodnik dramaturginje, publicistke in performerke Andreje Kopač.

Danes je jutrišnji včeraj / Foto: Nada Žgank

Govorica plesa je od nekdaj zavita v tančico skrivnosti, del katere ni nikoli do konca opredeljen in razvozlan. Na koncu so besede vedno odveč, ostane pa nekaj presežnega, nekaj, zaradi česar je treba vsako predstavo videti skozi pogled s strani. Če je videti minimalni pogoj, potem je vedeti gibajoča struktura, ki nastopi kot posledica vpogleda v mnoštvo plesnih jezikov in pisav, ki se sproti polni, dopolnjuje in sestavlja. Določena utopičnost, ki že po definiciji opredeljuje načine branja in razpoznavanja sodobnega plesa, je namreč vedno povezana z utopičnostjo pogleda, za katerega se predpostavlja, da deluje v obe smeri [od gledalca do predstave in nazaj] in da vsaka predstava posebej razvije lastne strukture pogleda, ki segajo na polje še-ne-izrečenega, na polje govorice, ki [skozi proces uprizarjanja] ves čas drsi in se vedno znova sestavlja in razstavlja. Vsakič znova in malo drugače, kar znova pomeni, da operiramo z govorico, ki jo moramo, če želimo vedeti, najprej videti.

Prav želja po večji vidnosti in vključevanju je tista, ki jo organizacijski odbor Gibanice, ki se je skozi leta razvil v partnerski projekt velikega števila organizacij in neodvisnih producentov slovenskega sodobnega plesa, posebej poudarja. Gibanica zato bolj kot festivalski dogodek dobiva razsežnosti sodelovalnega tipa platforme, ki naj bi okrepila lastno vidnost in afirmirala sodobni ples tako v okviru slovenskega prostora kot širše. Pri tem gre v prvi vrsti za retorično vprašanje, ki post festum navzven rezonira s tem, da poudarja afirmacijo polja, krepi umetniške prakse in podpira prepletanje različnih dejavnosti. Spomnim se ogleda prve Gibanice leta 2003, ki me je dobesedno »vzela« s sabo na pot raziskovanja. In sva šli. Jaz na eni in predstave na drugi strani. Druga za drugo in vse dlje. Ples me je začel zasledovati. Ni bilo dovolj videti eno predstavo, ker je takoj sledila naslednja, ki je vodila drugam. Vse, česar nisem videla in vedela in kar sem zamudila, je v zgoščenem času Gibanice dobilo dodatno plast; zgodil se je trk, po katerem so robovi umetniških praks postali jasnejši in obrisi posamičnih jezikov ostrejši.

Če je tisto, kar določa slovenski sodobni ples vztrajanje na robu, specifična kakovost in mnogoterost različnih plesnih izrazov, prevladuje spoznanje, da je treba polje okrepiti in pogled izostriti, spodbuditi cirkulacijo in doseči reakcijo. Posebni gostji letošnje Gibanice – filozofinja, teoretičarka in dramaturginja dr. Bojana Kunst, redna profesorica na Inštitutu za uporabne gledališke znanosti v Giessnu, in v Parizu živeča pisateljica, raziskovalka in dramaturginja Paola Caspão – bosta v okviru diskusije spregovorili tudi o koreografskih praksah in njihovi afirmaciji, ki jih je v zadnjih dvajsetih letih na Slovenskem [šele] treba zapisati in zgoščeno premisliti, da bodo lahko dobile mesto tudi v drugih kontekstih.

Letošnja Gibanica, zasnovana po izboru mednarodne žirije v sestavi plesne kritičarke Ive Nerine (Hrvaška), samostojne strokovne svetovalke za ples Nine Meško (Slovenija) in Marca Olivéja Lópeza (Španija), programskega vodje Mercat de les Flors, ponuja specifičen, zgoščen [v]pogled v heterogenost polja, ki potrebuje in zahteva debato in branje, umeščanje, prepoznavanje in zapisovanje, produkcijo in cirkulacijo, pa tudi mirovanje kot kontinuirano delovanje v velikih, toplih prostorih.

Dober tek!

Gibanica

Povezani dogodki

Iva Nerina Sibila, 19. 2. 2015
Iva Nerina Sibila o Gibanici 2015
Rok Vevar, 18. 2. 2015
Ksenija Hribar (1938-1999)
Marc Olivé López, 19. 2. 2015
Marc Olivé López o Gibanici 2015
Nina Meško, 19. 2. 2015
Nina Meško o Gibanici 2015
Bunker, Andreja Kopač, 8. 6. 2012
Avdicija za življenje
Andreja Kopač, 9. 5. 2012
Oni žive & Kaj pa mi?
Andreja Kopač, 26. 3. 2011
Teden slovenske drame?