Iz položaja Zagreba gledam na Gibanico kot platformo slovenskega sodobnega plesa, ki je nedolgo tega spremenila ustroj in postala partnerski projekt same stroke – temelji torej na soglasju in medsebojnem interesu – z zavistjo. Hrvaška namreč še vedno nima take skupne fronte, ki bi vzdrževala profesionalni status plesa, promovirala umetnike na mednarodni sceni in združila sceno v premišljevanju lastne pozicije. Zato in upoštevaje širši evropski kontekst z vse večjimi proračunskimi rezi in vse slabšimi produkcijskimi pogoji iskrene čestitke za letošnjo festivalsko izdajo.

Vprašanje, ki se mi je zastavilo med selekcijo prijavljenih del, za katere predpostavljam, da predstavljajo večino dveletne plesne produkcije Slovenije, se nanaša na internacionalizacijo plesne scene v nasprotju s tistim, kar imenujemo »lokalni kontekst«. Oziroma, kaj pomeni slovenska plesna scena in posledično kaj je selekcija slovenskega plesnega festivala? Jasno je, da gre za promocijo del domačih plesnih umetnikov in produkcijskih hiš, vendar je Teja Reba, predsednica Društva za sodobni ples Slovenije, v pismu selektorjem zapisala, da Gibanica predstavlja … pluralnost izrazov … ki so bodisi skozi formo ali vsebino močno vplivali na slovensko plesno krajino v zadnjem letu. Vpliva seveda ni mogoče meriti, zato smo se selektorji osredotočili na izbor del, ki izstopajo iz okvira pričakovanega plesnega izraza in katerih moč, doslednost in avtonomija niso pod vprašajem.

Predstavljajo slovensko produkcijo dela, ki jih financira denar slovenskih davkoplačevalcev? Kaj je z vse večjo tendenco, celo prisilo v mednarodne in EU koprodukcije? Koliko mora biti slovenskih državljanov, da velja neko delo za slovensko, in kaj z avtorji, ki že leta ne delajo na domači sceni in se ne navezujejo na lokalni kontekst, vendar s svojim delom prinašajo nove načine razmišljanja in so zato pomembni? Ples je nomadska in izven-nacionalna kategorija, vendar je vprašanje komunikacije z lokalnim okoljem – še posebej v sredinah, ki se soočajo s stalnim odlivanjem talentov – zahtevno in vzbuja nekakšno anksioznost. Odpira tudi vprašanja centralizacije, pa dostopa do virov, infrastrukturne podpore.

Končni seznam predstav oziroma programa, ki smo ga Nina, Marc in jaz podpisali, je rezultat našega kratkega sodelovanja in vzpostavljanja medsebojnega razumevanja treh profesionalcev, ki prihajajo iz različnih kontekstov in imajo različne izkušnje. Naše delo je usmerjala vrsta zahtev in omejitev, ki jih postavlja okvir festivala. Pozicija dodeljene moči, ki jo kot selektorji sprejemamo, pomeni vključevanje manjšega števila in izločitev večine in navkljub upoštevanju načela pluralnosti plesnih izrazov je v končnem programu prisotna določena hierarhija vrednot. Sam festival bo pokazal, v kolikšni meri naša selekcija odgovarja trenutnim potreba scene, jaz pa se še enkrat zahvaljujem organizacijskemu timu Gibanice in vsem vključenim umetnikom za izkazano zaupanje.