Rok Vevar, 28. 8. 2010

Ali je mogoča angažirana kritika? Ali je mogoča odprta kritika?

Strogo gledano je angažiranost v umetnosti ali pojem angažirana umetnost zgodovinsko poročen s Sartrovim filozofsko - estetskim programom, ki ga med drugim lahko prebiramo v njegovi knjigi iz leta 1947 z naslovom Kaj je literatura?. Sartre v njem angažma razume v odnosu, ki ga imajo odgovoren pisatelj in njegova dela s svojim občinstvom.

 

Gre za vprašanje, kako – v Sartrovem primeru – literatura preko svojega občinstva lahko (ne)posredno poseže v sam ustroj sveta. To je bil seveda čas velikih estetskih in političnih projektov, od katerih se za posamezne izmed njih ni vse najbolje izteklo. Po drugi strani pa si težko predstavljam umetnost, ki bi se bila pripravljena popolnoma odpovedati svojim nujnim utopičnim ali vizionarskim elementom, saj so ti ponavadi povezani z njenimi vsakokratnimi temeljnimi prepričanji.

Večkrat pozabljamo, da je kritičnost nekaj, kar ni izključna domena gledalcev, kritikov in teoretikov, ampak je ta konstitutiven element umetnosti same. Kritičnost je morda proces nevrotične artikulacije problematičnih prezenc in/ali reprezentacij (jezikovnih, telesnih, identitetnih, družbenih, umetnostnih idr.), a vendar se tega, na kar je kritičnost pripeta, nikoli ne da polastiti. Gledalec se kritično odziva zaradi tega, ker je umetnost vselej nekakšna kritika njega samega. Ker je preprosto mesto, kjer je artikulirana resnica o njem. Ali neresnica. Gre za neko vzajemno reaktivnost.

Če kritik samega sebe ne razume zgolj kot distanciranega izvršnega cenilca umetnin, če ni zgolj nekakšen dežurni degustator umetnosti (kar sam mislim, da kritik ne bi smel biti in kar je ob sodobnih formatih scenskih umetnosti v resnici nemogoče, saj pri velikem delu teh ne gre več za pregledno dešifriranje interpretacij tekstovnih originalov) ali theoros na svoji izkustveni službeni poti, iz katere bo moral kasneje sestaviti poročilo, in če ima njegovo kritiško podjetje vsaj delček pojma kritiškosti, kakor ga razume predvsem anglosaksonski prostor, potem je ponavadi že angažiran. Saj se njegovo podjetje neposredno dotika določenega režima gledanja, ki ga kritik afirmira, negira ali problematizira.

Kar pa se odprtosti kritike tiče, bi pa rekel, da če je kritika odprta za vse, ni odprta za nič.

***

ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.

Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.

Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov

 

Mladi levi

Rok Vevar, 11. 1. 2011
Teater Brut
Rok Vevar, 27. 8. 2012
Kaj je res alternativa?