Letošnje Borštnikovo srečanje je spodbudno ostro zastavilo tudi teoretsko (gledališko) podlago in jo strnilo kar v dva simpozija: dramaturškega in kritiškega. Gre za dva segmenta gledališkega življenja s skupnim (tematskim) jedrom, ker ponavadi, ne pa predvsem in sploh ne nujno, do iste vokacije izhajata iz iste edukacije, oba pa zavzemata teoretsko gledišče v gledališču. Kot odziv na aktualno situacijo »rekontekstualizacije in reorganizacije« kritike je bil v izhodišču predlagan termin »interkritika«, ki je bil ponujen v žvečenje različnim (tako po preferencah kot specializacijah) tipom kritikov v mednarodnem merilu.
Kaj ponuja v današnjem času »interkritika«, ko se kritiški prostor v vsakdanjem, kulturnem in posledično tudi gledališkem smislu krči, obenem pa se pozicija kritika shizofreno multiplicira na sorodne pozicije, ga postavlja v »zunanje«, v gledališkem smislu (neločljivo) povezane kontekste (npr. selektorska funkcija, PR), za povrh pa se v mediatizirani družbi odpira performativna in parcipatorna narava zdaj t. i. sodobnih scenskih umetnosti, ki kritiki ne dopušča več zunanje, distancirane pozicije.
V tej dobi »postkritike«, kot je bilo med drugim rečeno, nato pa še teoretično podkrepljeno z vladavino tretje paradigme oziroma premikom k bralcu/gledalcu (ja, čeprav rezistenten, je avtor baje že nekaj časa mrtev), derridajevsko dekonstrukcijo in nadalje odsotnostjo zunanje pozicije, kritika ni več (samozadostno) zaprta ali privilegirano nastanjena na visoki poziciji v slonokoščenem stolpu. Paralela z metaforo umetnosti seveda ni naključna in že takoj na začetku vzpostavlja problematiko definicijskega področja kritike.
Ob dvomljivem postulatu, da je kritika pač (zgolj) sodba, analitično podkrepljena, če je le mogoče, in tako nikakor ne sodi na področje umetnosti, je bilo ostro replicirano, da se največjih kritik spominjamo prav zato, ker so umetnost. Soglasje ob nadaljnjih problematikah so govorcem preprečevali ne le različni pogledi, ampak tudi različne opredelitve in delovanja znotraj več vrst kritik. Lahko jih določa mesto objave in medij (dnevno časopisje, radio, občasne strokovne revije …), vzroki za pisanje: naključni pristanek na to pozicijo (po sili žurnalistične specializacije) ali hotena osebna izbira. Nadalje je lahko kritika diahrona (v smislu umeščanja posameznega dela v avtorjev opus ali širši zgodovinski kontekst) ali sinhrona, subjektivna ali objektivna (ta postane problematična tam, kjer jaz postane predmet kritiške observacije).
Strukturo konference je določala dihotomna narava prispevkov: od »case studies«, analiz, normativno pretencioznih prispevkov – ki pa so vendarle nujni za vzpostavitev nekega minimuma delovanja oziroma razpravljanja, kot npr. »etični kodeks združenja kritikov« – do poskusov metakritičnosti kritike, anekdotičnih biografskih dodatkov in »hard core« teorije. Podobno se je razumevanje osnovnega pojma disperzno razblinjalo v mnogopomenskosti. Vendar to nikakor ne pomeni, da je bil simpozij ne- ali kontraproduktiven, ampak je zgolj potrjeval formalni značaj in usodo tovrstnih dogodkov, da je korektno in večplastno zastavljeno vprašanje, ki poskuša upoštevati vse dejavnike, pravzaprav že neke vrste odgovor nanj.
Drugače je bilo pri ujetosti v horizonte pričakovanja ali kontekstualni določitvi kritiškega razpredanja, v kateri so vsi prisotni ob razglabljanju trmasto in nepremično tičali v lastni solipsistični zaverovanosti. Medtem ko je bilo v skandinavskem kontekstu nesporno enoumno postavljeno dejstvo, da praktik pač ne more biti obenem kritik, so v manjših (incestuoznih) gledaliških skupnostih lahko le poskušali detektirati (estetsko, etično, psihološko, ekonomsko, politično) kompleksnost še kako realnega problema in izpostavljali prav problem neudobnega sedenja na dveh stolčkih hkrati (no, vrst teh stolčkov je bilo seveda več), kar so večji drugi pometli pod preprogo kot zgolj stvar »politične korektnosti«.
Njim se je zdel večji problem vnaprej dana identitetna pozicija kritika, ki naj »sodi« o nekih marginaliziranih formah ali vsebinah, prav tako pa pomen gledališča za formiranje nacionalne identitete in repertoarna problematika pa tudi vpliv kritike in gledališča na okus publike. Da bi tale jara kača od prispevka (ali simpozija) vendarle dobila rep in glavo, čeprav se zdi, da se je uroborosno nepovratno zagrizla (kakor ljubezni do modrosti ali obsesivno analitičnemu pikolovstvu pritiče) sama vase, so na najbolj plodna tla padle predvsem slikovite prispodobe ali metafore, ki ne merijo toliko na eksaktno določitev problema, ampak na njegovo zapopadenje v razpirajoči se kompleksnosti – te pa najbrž ne sodijo več v striktno področje znanosti in naravo kritike vračajo v bližino njenega predmeta – umetnosti.
Če je umetnost že pred stoletjem našla način, kako znotraj lastnega medija misliti samo sebe, tudi kritika ne bi smela capljati za njo, temveč si najti performativno pozicijo znotraj sebe, predvsem pa nenehno premišljati in konstruirati svojo pozicijo. Podobne konstruktivne pripombe je bilo žal slišati na konferenci zgolj s strani slovenskih predstavnikov. Če naj se ob tem obesim na sklepno iztočnico simpozija – kritik mora biti v gledališkem smislu izkušen, da lahko uprizoritev spremlja z nedolžno začudenostjo (brez predsodkov) – bi to tezo vsekakor veljalo aplicirati tudi na metakritiške pristope in mednarodne kritiške simpozije, zastavljene kot analitično premišljevanje lastnih predpostavk.
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)