Na podelitvi nagrade si se zahvalila direktorici MGL Barbari Hieng Samobor za priložnost, ki ti jo je ponudila. Kakšne priložnosti se danes pravzaprav ponujajo mlademu igralcu?

Nagrado za mladega igralca lahko dobiš do 30. leta in v tem, res kratkem času moraš biti opažen. Sama sem imela vmes otroka, potem sem bila še nekaj časa na porodniški, tako da sem padla iz tega kroga. Kljub temu sem takoj po vrnitvi dobila vidnejšo vlogo. Že to, da mi je bila sploh zaupana vloga, ki bi jo lahko dobil tudi kdo drug, bolj preverjen, je veliko. S tem je tudi izpolnila obljubo, ki mi jo je dala, poleg tega mi je zaupala delo z Matejo Koležnik, ki je razred zase. Sama nagrada pa je bila splet srečnih okoliščin: najprej te, da sem dobila vlogo, potem, da je bila predstava izbrana za sodelovanje na Borštnikovem srečanju, in to celo v tekmovalnem programu. Res moraš imeti srečo. Večkrat gredo namreč stvari mimo toliko mladih igralcev in se sprašuješ, zakaj. Lahko imaš tudi nesrečo in si naredil dobro predstavo ob nepravem trenutku.

Kaj meniš o trenutnem stanju na »trgu«? Glede na to, da Akademija sproducira približno deset igralcev na leto, od katerih jih dejansko zelo malo dobi tudi priložnost izpeljati to, za kar so bili pravzaprav šolani.

Neprestano pravim, da bi bilo treba Akademijo zapreti in jo nato spet odpreti na vsake toliko časa. Krivično je to početi mladim ambicioznim in dela željnim ljudem, ki ne vedo, kaj s sabo. Te muke so res grozne. Kot igralec si že osebno naravnan na željo po pozornosti, in če nisi opažen, ostaja nek oseben občutek krivde, kar zna biti frustrirajoče. Sploh za tiste, ki nimajo veliko priložnosti. Obenem pa si to težko priznaš, težko se odločiš, da bi ta poklic zapustil in počel nekaj povsem drugega, ter raje vztrajaš.

Na Akademiji si igrala v zelo različnih predstavah (Duerrenmatt: Fiziki, Mamet: Seksualne perverzije v Chicagu, Brecht: Opera za tri groše, Dostojevski: Idiot …), ki se običajno gibljejo od klasike in komedije v sodobnost. Imaš občutek, da si dobila dovolj znanja in imela dovolj manevrskega prostora za igralski razvoj, ali se je morda zate prava šola začela šele kasneje, po formalnem izobraževanju?

Razživela sem se pravzaprav šele v četrtem letniku med kratkim razpadom sistema, ko sta oba mentorja nadomestila dva zunanja režiserja (Andrej Jus in Miha Golob op. a.). Takrat sem se prvič počutila svobodno, tudi bolj pogumno, čeprav mi je vloga najprej delala ogromno težav.

Susn (Herbert Achternbusch)?

Ja, Susn. Zanimivo je bilo, da lahko grem v procesu čez toliko faz, navsezadnje pa pridem do nečesa, kar je povsem preprosto in bi se mi na začetku študija vloge zdelo nepredstavljivo. Ta izkušnja mi je dala zanos, da sem lahko bolj sproščeno stopila v študij diplomske predstave. Kar se priložnosti tiče, mislim, da je bil pri meni problem predvsem v strahospoštovanju do mentorjev. Akademija mi je sicer dala ogromno. Ovira so bili predvsem moji osebni zadržki, ki so bili najbrž nepotrebni, so pa zagotovo obstajali. Zunaj pa se moraš znajti in delati do maksimuma. Ni več toliko časa za strahospoštovanje. No, verjetno bi bilo kljub temu drugače, če bi na primer zdaj delala z gospodom Korunom, kar bi si mimogrede tudi zelo želela. Njega sicer zelo cenim in spoštujem, ampak se ga obenem tudi nekoliko bojim. Verjetno prav zato, ker je ta neverjetni gospod tako »velik«. 

Prav za prej omenjeno diplomsko predstavo si dobila tudi Prešernovo nagrado (za vlogo Polly). V tem času pa si bila tudi noseča. Je bilo morda celotno psihofizično doživljanje in kreiranje vloge kaj drugačno? 

Ja, mogoče je bil tudi to impulz, da sem bila bolj sproščena in živahna, ker je nosečnost omilila vse zunanje faktorje. V prvem planu tako nista bili samo Akademija in igra, ker se ukvarjaš tudi s samo nosečnostjo. Na srečo nisem imela nobenih komplikacij in je šlo vse gladko. Če bi imela zagotovilo, da bi se tako počutila tudi v drugo, bi bila z veseljem še enkrat noseča. Bilo je zanimivo, a zato nič manj delavno. Na ta račun si nisem ničesar prikrajšala.

Nekoliko sem se bala le zato, ker poteka nosečnosti ni mogoče predvideti. Če bi se slučajno kaj zgodilo, bi morala seveda odstopiti od predstave, s čimer bi postavila v zelo neugodno pozicijo sošolce in predstavo. Nikoli pa ne bom pozabila, da mi je takrat profesor Korun dejal, da nekaj žari in sije iz mene ter da je pravi užitek delati z mano.

Možnosti za slovenskega (mladega) igralca so, da dobi Akademijsko nagrado Zlatolaska, Severjevo nagrado, nagrado za mladega igralca na Borštnikovem srečanju in Prešernovo diplomsko nagrado. Razen Severjeve si dobila prav vse. Kaj ti pomenijo te nagrade?

Osebno zelo veliko. Pri drugih sicer ni bilo pretiranega odmeva, medtem ko je bila Borštnikova nagrada seveda precej opažena. Po nagradi so me vsi spraševali, ali bom imela od tega kakšno korist: če je nagrada denarna, če me bodo zaposlili, če bom imela višjo plačo in podobno. Na ta vprašanja moram vedno znova odgovarjati, da ne vem in se s tem tudi ne ukvarjam. Predvsem mi nagrade predstavljajo osebno potrditev, da nekaj zmorem. Tako lažje premagujem tiste trenutke dvoma v igralski poklic, ko pomislim, da bi namesto vsakodnevnega izpostavljanja in trganja lahko sedela v pisarni. Takrat so nagrade tolažba in spodbuda, da lažje odpravim s trenutki slabosti in pomisleki med študijem.

Kako pa pravzaprav študiraš vlogo, imaš morda kakšen poseben sistem, si bolj racionalen tip, intuitivec?  

Zaenkrat imam še neizostren sistem. Vlogo vsakič začutim na nekoliko drugačen način. Včasih že med prvim branjem teksta takoj vidim, kakšna bi lahko bila. Takrat izhajam v smeri od zunanje podobe, govora, premikov, navznoter. Lahko pa jo doživljam tudi povsem racionalno, ampak mislim, da je moj ratio predvsem napaka, ki jo poskušam odpraviti. V zadnjem času mi gre že precej bolje. Me je pa to dostikrat zafrknilo, ker je bilo kaj preveč pravilno in preveč premišljeno.

Tudi pri Susn, ki si jo omenila …?

Ja, na primer pri Susn so bili navedeni v besedilu nenavadni napotki: rahlo pijana, norica, zmedena … kar me je odneslo v neko popolno norost in takrat se mi je prvič zgodil nek preboj, da sem povsem izklopila ratio. Dostikrat se mi je na odru dogajalo, da sem se lahko dejansko opazovala od zunaj, medtem ko sem bila v vlogi. To mi je sprva ugajalo, ker sem se lahko imela pod kontrolo v vsakem trenutku, potem pa je postajalo vedno bolj moteče. Enostavno nemogoče je ohranjati nadzor nenehno, sploh če nekaj delaš zares. Ta norica mi ponudila nekaj takega. Sicer sem res šla v neko skrajnost, mogoče sem izgledala neumno in pretirano, ampak sebi sem dokazala, da lahko grem čez.

Koliko ti je pomemben impulz soigralca? Na primer, če izpostavim prav predstavo Hudič babji, tam ste s soigralcema (Gregorjem Čušinom in Jurijem Drevenškom) kot dobro uigran mehanizem.

Ti impulzi so zelo pomembni, čeprav jih sama začnem zaznavati precej pozno, ker moram najprej razrešiti problem svoje vloge. Tudi te navade, da najprej igraš sam zase, se moram znebiti. Po navadi sem se pripravljena predati šele v trenutku, ko postanem prepričana, in zaplavam v novi vodi. Eni morda takoj vstopijo v to. Vsekakor pa je impulz soigralca zelo pomemben. Posebej sem bila pozorna na to prav v tem času, ko je v predstavi Hudič babji namesto Jurija Drevenška v vlogo vskočil Gregor Gruden in smo imeli zelo malo časa za priprave. Ta študij je bil namreč tako poseben tudi zato, ker so Mateji Koležnik zelo zanimivi notranji obrati, ki niso vpisani v tekst, ampak smo jih vzpostavili med samim procesom dela. Z Jurijem sva jih v enem prizoru imela tudi po dvajset. Gregor, ki je super igralec, pa zanje preprosto ni mogel vedeti, ker ga ni bilo zraven. V tem primeru me je režiserka posebej opozorila, naj ne igram na svojo karto, ampak naj igram z njim. Gregor je seveda povsem drugačen in na oder prinaša drugačno energijo. Zdaj, ko smo že enkrat odigrali prvo predstavo z njim, sem bila pozorna nanj do te mere, da je mogoče učinkovalo celo klinično, toliko sem ga opazovala, ker sem želela slediti njegovim odzivom in ne igrati na pamet.  

Te je način dela katerega od režiserjev še posebej pritegnil, ti je kateri morda razkril neke drugačne vidike vloge ali je bil kako drugače spreten v vodenju skozi proces. Omenila si že Matejo Koležnik …

Ja, prav ona. Do zdaj …

Mile Korun?

Ne vem, če sem o njem na Akademiji res lahko dobila realno sliko. Mentorji so pomembni zlasti v prvih letnikih in takrat nisem imela neke posebne priložnosti. Moje vloge so bile sicer vse v redu, nekaj časa pa me je motilo, da za svoje delo nisem dobila nobenih komentarjev. Kar je bilo na nek način logično, saj so komentarje dobivali tisti, ki so imeli glavne vloge, ali pa tisti, ki so imeli težave. Ostali smo plavali na sredini in tam nisem nikoli marala biti, ker nikoli prav zares nisi prepričan, če je to, kar počneš, dobro. Sovražila sem komentarje v smislu »kako sem luštna«, kar pravzaprav sploh ni nikakršen komentar. Koruna spoštujem in bi zelo rada kaj delala z njim, ker se mi zdi tip režiserja, ki se zelo ukvarja s tabo. Vendar sama te priložnosti na Akademiji žal nisem imela.

Si pa ravnokar imela priložnost delati z drugim mentorjem v Rekviemu Hanoha Levina v produkciji MGL, kjer igraš »prostitutko z bradavico«.

Matjaž (Zupančič op. a.) je povsem drug tip režiserja, ki je sicer tudi super. Močno mi je odgovarjalo. Zelo dober je v tem, kako ima v glavo zgrajeno popolno sliko. On točno ve, kako morajo stvari stati, kljub temu pa te pusti, da raziskuješ sam. To je do neke mere v redu in tudi v tem konkretnem primeru je bilo tako, vsaj če govorim o sebi. Precej časa mi je puščal moj ustvarjalni prostor, v neki fazi pa je konkretno pristopil k meni, da sva ob delu še enkrat intenzivneje predebatirala vlogo. Drugače kot pri Matjažu Mile tega vmesnega časa ne pušča tako dolgo oz. ga sploh ne pušča. Ne bi mogla reči, kateri pristop je bolj pravi in kateri je boljši. Odvisno je predvsem od tega, v kakšni poziciji se znajdeš. Če na primer ne veš, kaj natančno bi počel z vlogo, obenem pa te režiser prepušča samemu sebi, čeprav pri sebi veš, da vseskozi prodajaš nič – to ni dober občutek, ampak na srečo tokrat ni bilo tako.

Splošno znano je, da obstaja manj ženskih vlog, sploh nosilnih. Se ti morda zdi pri nas prisotno tudi ukalupljanje igralk po nekih profilih …

Bolj kot pri gledališču bi to posebej izpostavila pri filmu, kjer se na nesrečo nisem imela še nikoli priložnosti izkazati …

Te pa zanima …   

Ja, z veseljem bi kaj delala. Ampak pri filmu je to dejansko toliko bolj problematično, saj se na platnih večinoma pojavljajo iste osebe. Podobno slišim o slovenskih filmih komentirati tudi druge – v tem smislu, da nočejo gledati istih obrazov, čeprav so igralci super. Po eni strani se mi zdi to blazna škoda, ker drugi niti ne dobimo priložnosti.
Problem je tudi v tem, da lahko postane igralka prepoznavna po neki vlogi, sploh, če jo je zelo dobro naredila. Ta podoba se lahko močno vtisne v spomin in se je ne moreš znebiti, še posebej ne, če to igralko takoj zatem vidiš v neki drugi vlogi. To se mi ne zdi pametno. Škoda je, da ne upajo tvegati. Zdi se mi, da tega poklica ni brez tveganja. Ne obstaja namreč samo deset dobrih igralk, ki bi lahko odigrale neko vlogo, ampak jih je vsaj trideset, petdeset – samo priložnost jim je treba dati.
Tudi zato sem se zahvalila na Borštnikovem srečanju. Da se je nekdo spomnil name in videl v meni neko rovtarico, ki živi bogu za hrbtom, kar bi bilo nepredstavljivo vsakomur, ki me le bežno pozna. Prav zato sem se toliko zahvaljevala za to priložnost.

Si se morda po kateri od starejših kolegic kdaj zgledovala? Najbrž vsaj v času študija …

Ja, predvsem v času študija, kasneje ne več. Polona Juh mi je bila vedno zanimiva, predvsem po načinu govora, ker ima zelo specifično melodijo in izgovarja stavek na poseben način. Včasih sem se celo zalotila, da kaj oblikujem po njeno. Zdaj se niti ne poslužujem več tega, mislim, da ne bi bilo produktivno, ker lahko zapadeš v kopiranje.

Si tudi uprizoritev istih predstav med časom študija vloge ne ogledaš, če jih imaš slučajno priložnost videti, morda v tujini ali na posnetku?

Ne, načeloma ne. Edino, kar sem videla, je bila Broadwayska različica Pomladnega prebujenja, ki pa je bila postavljena na popolnoma drugačen, bolj klasičen način in zato ni bila toliko pomembna za mojo vlogo. Sicer pa se tega izogibam.

Poznamo te tudi kot voditeljico Enajste šole, ki je tudi ob raznih drugih priložnosti vajena kamere. Kakšna je razlika med obema medijema v komuniciranju?
 
Zdaj bom odgovorila z neko splošno floskulo: gledališče je neponovljivo, saj se vsak večer zgodi nova mala premiera. Medtem lahko pred kamero ponavljaš prizor v nedogled. Prisotna je drugačna koncentracija, povsem druga energija. Ampak če prav pomislim, se mi zdi, da pri televiziji še bolj komuniciram z ljudmi, čeprav ni nikogar zadaj, medtem ko sem na odru v isti dvorani skupaj s 150 ljudmi. Danes so redke predstave, kjer iz rampe direktno naslavljaš koga. Energija pred kamero je bolj direktna, medtem ko se na odru fokus porazgubi, tudi zaradi odnosa do soigralcev, prostora in ostalih stvari.

Te je kakšna od vlog še posebej zaznamovala? Si katero dlje časa nosila s sabo in je nisi mogla odložiti?

Nisem mogla odmisliti Ilse iz Pomladnega prebujenja oziroma kar predstavo na sploh. Pri tem procesu so bili vključeni zelo različni ljudje, tudi drugi, ki niso igralci, kot na primer glasbeniki. V užitek mi je bilo delati s Sebastijanom (Horvatom op. a.), ker nas je na nek način zelo povezal v neko celoto. Postali smo res kot kakšni najstniki, radovedni in polni navdušenja. Zelo smo si želeli delati in ta lepa energija se je na koncu tudi pokazala v sami predstavi. Izpostavila bi tudi Hudič babji, čeprav je bil proces dela, sama energija in tako naprej povsem drugačna.

Imaš kakšne posebne želje za delo v prihodnje, kakšne preference po nekem estetskem stilu ali obdobju?

Pogosto me ljudje izven gledališča sprašujejo, kaj me zanima, če morda komedija. Moram reči, da ne vem. Pomembno se mi zdi predvsem to, da si ne zapreš nobenih vrat. Zdi se mi, da nisem komična, čeprav se mi Bojan (Emeršič op. a.) dostikrat nasmeji in pravi: »Ti še nisi ugotovila, kaj je pri tebi smešno.« Kakšne komedije ne bi delala, čeprav bi bilo po drugi strani tudi to mogoče. Ni vrag, da se ne bi znala lotiti vloge s kakšnega vidika.

Prav tukaj tiči problem, kjer te začnejo ukalupljati. Pa za to nisi kriv sam, saj o tem odločajo drugi, ki dodeljujejo vloge in diktirajo tvojo pot. Kakšno pot boš šel kot igralec, ne moreš odločiti sam. Mislim pa, da smo lahko hvaležni za vsako vlogo, ki je na prvi pogled neprivlačna, ker je v končni fazi to lahko samo pozitivno. Spet, ker pomeni, da je nekdo videl nekaj v tebi, kar nisi ti, ampak bi to lahko bil. Torej že ima nek načrt, kaj s tem početi, in to se mi zdi vedno dobrodošlo. Isto je bilo pri Hudiču babjem, kjer se je Mateja precej namučila z mano, pravzaprav nobeni od naju ni bilo lahko – zato sem se zahvalila tudi njej.

Danes se namesto tega pogosto dogaja, da za določeno predstavo zberejo profile igralcev, ki temu odgovarjajo, tudi karakterno. To niti ni tako težavno, saj režiserji in umetniški vodje igralce poznajo vnaprej. S tem je tri četrtine predstave v bistvu že narejene.

Ni več raziskovalnega duha?

Zdi se mi, da ga je res vedno manj. Na žalost.