DB: V vaši glasbeno-lutkovni predstavi nas popeljete v mistični svet finske mitologije. Kaj vas je pritegnilo ravno k njej?
ZN: »Finska ljudska glasba me že od nekdaj spremlja. Gre za Karelijsko glasbo; to so ljudske pesnitve iz finske pokrajine Karelija. Delo, iz katerega predstava izhaja, se imenuje Kalevala in je zbirka epov. Že pri Carmini Slovenici sem se srečala s Kalevalo in prvič slišala melodijo, ki jo v samem začetku igram. Epska pesnitev se v celoti poje, Kalevala ima, mislim da preko 5000 verzov, 52 spevov, vsak spev pa ima svojo melodijo. Prejšnja leta sem sodelovala tudi s finskimi ljudskimi pevci, ki so me naučili napeve iz Kalevale. Ti napevi pripovedujejo zelo močne zgodbe, nato pa sem izvedela, da obstaja celo en spev, ki govori o tem kako je nastala harfa. Ampak ta harfa ni tak instrument kot ga poznamo mi, imenujejo ga Kantele ali tudi Arpa. Kantele so bolj podobne citram, torej se jih položi na noge in se igrajo vodoravno. Ko sem izvedela za zgodbo o harfi, sem si zaželela naredit predstavo. K sodelovanju sem povabila Tina Grabnarja s ciljem, da v predstavi odpremo še drugo dimenzijo, ne samo glasbene.«
DB: Torej je bila predstava zasnovana od samega začetka kot preplet glasbe in lutkovnega gledališča?
ZN: »Bila sem odprta za Tinove predloge. Ker gre za res velik tekst, ki lahko zelo hitro izgubi pozornost in koncentracijo gledalca, sem se zavedala, da ne smem ostati pri avtentični izvedbi, pri kateri se ne izraža emocije in se samo poje. Tekst je potreboval novo dimenzijo, zato sem želela predstavo tudi gledališko, performativno odpreti. V drugem delu predstave se glasbeni del začne prepletati z lutkovnim gledališčem.«
DB: Je besedilo, ki ga izvajate vaša, interpretacija ali se držite prevoda originalnih spevov?
ZN: »Original je napisal Elias Lönnrot, ki je 50 let zbiral ljudske zgodbe po celi Finski in jih združil v mitološko Kalevalo. Prevod je naredila Jelka Ovaska. Menim, da je to fantastičen prevod, ker lahko vzamem avtentično pesem in jo izvajam v slovenskem besedilu. Zgodba je res zelo dobro napisana in opisana, lepo teče; gre pa za višji jezik in moram biti pozorna katere besede naj izpostavim, da se zgodba jasno razvija naprej.«
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: