Lahko napišem, da gre za intimno in celovito izkušnjo gledališča. Ni bilo konja, ne konjske glave, ne CD predvajalnika na avtobusu (skoraj še tega ne bi bilo), ne Georgeja, ampak kakor je rekla Tamara Avguštin, je na koncu pomembno to, da se družimo. Gre za dogodek, za druženje … Ustvarjalci in gledalci so prijatelji. Realnost in tisto drugo, fikcija, predstava, igra, se stapljata in prelivata prva v drugo in obratno. Prehajanje med liki, prostori, glasbo in tišino, plamenom in temo se ne konča, kakor tudi predstava še po poklonu odmeva po tunelu. Ni pretvarjanja, ampak je, kar je, kakor je. In to, kar je, je čisto blizu nas, okoli nas, v nas in nemara tudi o nas. Ustvarjalci se ne ukvarjajo s t. i. aktualizacijo, ni potrebna. Zgodba napisana v več kot 500 strani dolgem romanu ni bila črtana, skrčena na nekaj prizorov, ki naj bi bili po mnenju »nekoga« najvažnejši in bi najbolje reprezentirali tisto, na kar naj bi se predstava osredotočala. Ta predstava, ta zgodba se odvija v vsem svojem obsegu. Gre za neizmerjene širine, po drugi strani pa za detajle, vse se vrti okoli njih in se nebrzdano zaletava vanje, kakor vešča v plamen. Povedano nam je bilo česa vsega ni bilo, priča pa smo bili vsemu, kar je bilo, a tega ne bi znala našteti. Kakor pravzaprav ne znam napisati ničesar tehtnega in mogoče je tako tudi prav, saj nenazadnje ne gre za teorijo, pač pa za meso in kri.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: