Super fino fajn je, ko pritečeš pet minut pred začetkom predstave in srečaš en kup super, fino, fajn ljudi in se predstava začne z 10-minutno zamudo, da lahko še malo poklepetaš.
In super, fino, fajn je vreme, ki dopušča, da se po predstavi usedeš na klopco, kjer je toplo, in premelješ vtise.

Tale predstava je bila pa kot risanka, ne? Hišica, mogoče nekje na smetišču, z osamljenim lastnikom in čudnimi prijatelji; hodečo mizo, električno omarico, podvojenim tekačem …
Ja, vse je bilo disproporcionalno. In s to napihljivo vrečo mi je konec deloval kot mikrokozmos v plastiki. Plastificiran svet. Postapokaliptična scena, ki pa je v bistvu čisti sedanjik, današnji plastikfantastik svet. In potem še razbitje te hiše, ki je dom. Uničenje doma. Vse razpade. Lahko bi bila tudi eko predstava.

Predstava je igrala na podobe. In tudi meni te podobe niso bile prijetne, mogoče duhovite, ampak ne pa lagodne. Ti degenerirani predmeti-ljudje niso bili neke lepe, pozitivne podobe.
Meni se zdi to posthumanističen teater. Nobene mimikrije, nobene mimezis, ampak objekti in subjekti združeni v eno. Stvari, ki so obravnavane kot ljudje. Ideja in zasnova predstave se mi v tem primeru zdita zelo dobri.

Ja, ampak potem bi se to moralo nekam razviti. Kratka predstava, ki mi je bila obenem zelo zanimiva in tudi zelo dolgočasna. Dobre domislice in slabe izpeljave.
Ta enačba, subjekt = objekt, je super nastavek. Ampak tudi meni je bilo premalo. Pa ne v smislu tega, kar je bilo prikazano, ampak bi lahko trajalo dlje, da bi se neke stvari izčistile, dobile pomen. 

Če že izpeljujejo to enačbo, subjekt = objekt, potem bi morali iti korak dlje tudi v razmišljanju, kako se med njimi vzpostavljajo neke relacije. Zmotilo me je, da se škatla malo zaljubi v mizo, tekač malo zlorabi škatlo, vmes jih je bilo malo strah pa malo so bili veseli … To se mi je zdel korak nazaj, zbanalizirano na odnose, ki jih že poznamo. Vprašanje pa je, kako bi lahko šli od tu naprej.
Meni se je pa vse zdelo ravno prav znivelizirano. Igralec je enako miza in vsa bizarnost celega sveta, ki je skrita v tem razmerju. Tu ni neke mnogoplastnosti, saj gre bolj za konstalacijo dogodkov, ki so v bistvu na isti ravni. Vse je bilo prikazano skozi eno samo linijo, skozi en sam nivo. In to je ključ, sporočilo te predstave. Nič več kot to.

Razumem, ampak to sekvenčnost sem jaz razumela tako – prideš na oder, pokažeš oz. se zgodi nekaj zelo zanimivega, potem to traja predolgo. Čas do naslednje domislice pa je prazen in se razvleče kot čigumi.
Nekaj še človek pričakuje, to je res, ampak vprašanje je, če je v okvirih te predstave o tem sploh smiselno razpredati. Ker če bi šli v neko naracijo in skušali na silo nekaj pripovedovati, bi zanikali to odprtost, ki je bistvena. Ali bi to sploh še bilo v skladu z idejo in zasnovo, zame posthumanistične predstave?

Nikakor ne gre za to, da umanjka klasična narativnost, s psihologijo podprti odnosi, umanjka pa neka povezava, nek okvir teh domislic. Ko so vsi ti predmeti popadali na tla, se uničili ali umrli, je to imelo neko linijo, pa zato niso bili v nekem odnosu. Zakaj ta raztegnjeni tekač ni tekel trikrat okoli mize, da bi ta postala atletski stadion?
Saj takšne situacije so bile, ampak so bile na mikro nivoju. Ne na psihološki ravni, ampak na predmetni. Šampanjec pade na tla. Malo je zbanalizirano, vendar tudi poetično. Po moje nalašč. In mislim, da je zdaj brez pomena izvajati neke koncepte okoli tega, kaj bi lahko bilo, ker gre pri tem le za problem tvojih pričakovanj ali pa tvojih vizij gledališča, preferenc. To je bila predstava brez posebne spiritualizacije in iz tega, kar si videla, lahko zdaj naprej razmišljaš.

In vselej pridemo nazaj na ta subjektivni pogled.
Ki pa mora biti tudi objektiven. Potrebno je razvijati aparat gledanja, vstopiti v predstavo skozi idejo, ustvarjalce … 

In vselej pridemo nazaj na to, da se je dobro pogovarjati.

O čem pa se po predstavi pogovarjate vi?