Gneča pred gledališčem. Obeta se čisto pravi večerni žur. Precej fina garderoba. Ugotovim, zakaj, ko predstava v dvorani Mladinskega gledališča dobi nepričakovano glasbeno podlago maturantskega plesa v Festivalni dvorani.

In ker nas je bilo toliko pred dvorano, še vedno veliko na predstavi, se tudi na pogovoru po predstavi dobimo trije. Enega boli zob, a ga je med predstavo bolel manj.

On: Ko me je povabila, da greva gledat sodobno scensko umetnost, sem pričakoval bolj gibalno predstavo. Nisem si predstavljal, da bo v bistvu ves čas dialog. 
Ona: Pogovor o prihodnosti. Pa niti ne pogovor med njima, ampak bolj pripoved o vseh možnih variantah prihodnosti.
Jaz: Mene je pa predstava čisto utrudila. Sem kar malo zadremala vmes. In nisem bila edina.
On: Mogoče je bila res malo predolga. Se mi je zdelo, da smo bili na koncu vsi skupaj, z njima na odru vred, že precej utrujeni. 
Ona: Ampak koncept je pa super. In izvedba tudi, igralca sta bila zelo dobra.
On: Meni sta bila genialna. Kot da sta moja znanca, s katerima se pogovarjam in mi zdaj razlagata svoje vizije prihodnosti. Čisto preprosto, domače, kot da bi tudi midva lahko to naredila in odigrala. 
Jaz: Meni pa je res deloval kot en žur, žur v zadnji fazi, ko so vsi utrujeni in se jih že loteva maček, pa še kar napletajo zgodbice, ki postajajo vedno bolj bizarne.

On: Mogoče pa lahko zato tudi malo zadremaš vmes.
Jaz: Super, ja. Brez problema nadaljuješ tam, kjer je nekoga prej zmanjkalo. Nič ne rabiš vedeti o tem, kaj so se prej pogovarjali, kam vodi pogovor, saj gre bolj za brainstormanje na temo, kaj bo v prihodnosti. Brez nekih razreševanj ali iskanj rešitev.
Ona: Točno tako dela ta skupina Forced Entertainment. Šest jih je razvijalo to predstavo tako, da so si pač postavili vprašanje, kakšna bo prihodnost, in potem naredili predstavo prav skozi kvantiteto teh idej.
Jaz: Če bi vedela, da bo to razpredanje trajalo do konca, brez konca, bi šla prej ven. Kljub temu da mi je bilo čisto zabavno poslušati te ideje, mi je bilo premalo gledališko.
On: Nekaj akcije je manjkalo. Saj si sama rekla, poslušati ideje, vse je bilo na ravni besed, logike. Gledališče je pa tudi za to, da se gleda. 
Jaz: In ves čas moraš razmišljati, hitro slediti, super ideje so se prehitro menjavale. In potem, ko dojameš logiko prepletanja te prihodnosti, ali bo veliko ljudi ali ne bo nič ljudi, ali bomo vsi imeli tablete za samomor ali sploh ne bo smrti, ali bo veliko otrok ali malo, ali bo vse robotizirano ali naravno … ti res postane malo dolgčas.
On: Jaz tudi nisem mogel ves čas slediti. Še najbolj dramatično je bilo, ko sta dvakrat omenila, da bo isto kot danes. In potem pavza in potem dalje vselej enak začetek: or, in the future … 
Ona: Vmes se tudi malo dražita. Občutek dobiš, da ona njegovo idejo še bolj dodela, razvije, on pa jo potem prekine in začne na novo.
Jaz: Kot pri tistem delu o prihodnosti moških in žensk. Tudi če ne bi videl, katerega spola sta, bi skozi te ideje, ki se močno navezujejo na stereotipe, lahko ugotovil. Ali pa sploh ne bo moških ali pa moški ne bodo ničesar delali …
Ona: Ti deli so mi bili še najbolj simpatični, ker sta res delovala živa. Osebi, pri katerih si začutil nek karakter. In ne le izvajalca, ki jima je nekdo položil te besede v usta.
On: Meni sta ves čas delovala kot dva normalna človeka, ki se pogovarjata o tem, kaj bo v prihodnosti, in imata veliko domišljije. 
Jaz: To je bil prikaz ene metode v gledališču, mogoče že malo terapevtske, ki pride prav v vsakdanjem življenju. Na primer: dva se kregata in namesto, da se stepeta ali ubijeta, gresta vsak na svojo stran in premislita. In ker je vsak človek ustvarjalno bitje, lahko tudi na ta prepir pogledata iz več zornih kotov in tako vzpostavita distanco do problema in najdeta izbor možnih rešitev. Tu se potem ovrednoti pomen domišljije.
Ona: Ja, tega je veliko pri njegovem delu in to me tudi najbolj pritegne. Z vsakim svojim delom hoče, da se potem pogovarjaš o tem, da ves čas razmišljaš in se začneš spraševati.
On: O čem?
Ona: Če sem se danes cel dan ubadala z malenkostmi, sem zvečer pogledala to predstavo in se začela spraševati še o drugačnih rečeh.
On: In ker je predstava govorila tako na splošno o prihodnosti, se lahko vprašaš bolj konkretno in osebno, kako si ti predstavljaš svojo prihodnost.
Jaz: In si doma postaviš en majhen lesen oder in predstaviš vse opcije, ki te čakajo v življenju.
Ona: Vidiš, kako je lahko to gledališko.
Jaz: Ta oder, ta majhen lesen oder, res zmaga. In je čisto v kontekstu Etchellsove spremljajoče razstave Prazni odri.
Ona: Še bolj v kontekstu je to, da je Etchells zadnjič med enim pogovorom padel v oder. Oder se je malo polomil in se s stolom vred sesedel. In se mu je zdelo tako zabavno, da je povedal to zgodbo na vsakem pogovoru.
Ona: Pa te pisane lučke, ki so bile danes praktično edina scenografija … Kaj mi delajo te lučke?!

O čem pa se po predstavi pogovarjate vi?