Ker tema zamuja, se predstava začne uro kasneje. Ta čas – in nisva edina – prevedriva v Daktariju ob prebiranju Nikinega intervjuja z avtorjem.
A se ti zdi pomembno pred ogledom predstave vedeti, kdo so ustvarjalci, kako razmišljajo, kakšno predstavo pripravljajo?
Niti ne, ponavadi ničesar ne preberem. Na predstavo grem bolj po občutku, priporočilu …
Včasih se mi zdi to celo bolje, ker meni se velikokrat zgodi, da potem preveč pričakujem, saj si že vnaprej narišem nek vtis predstave.
Ja, ravno to se mi je zgodilo danes. Super intervju, tako strasten režiser, mislec gledališča, preizpraševalec lutk v odnosu do animatorja, tudi raziskovalec materiala.
Potem pa … Kakšna se ti je potem zdela predstava?
Fajn. Fajn. Zanimiva. Gledljiva. Smešna. Tehnično dovršena. Vidi se, da jo radi igrajo. Gledalci so bili navdušeni.
Ampak?
To je to. Nek seštevek tega vsega skupaj mi je pa umanjkal. Nekaj več. Ne vem.
Hm. Mogoče je problem v tem, da gre za izrabljeno temo. Ti nesrečni grški bogovi tako hvaležno posrkajo vsako temo, idejo. Toliko konceptov je že steklo čez njih.
Saj so res tako univerzalni. Po moje si ne moreš izmisliti čustva, odnosa, ki ga ne bi preigrali že grški bogovi. Ljubosumje, ljubezen, prevare, tekmovalnost, incest, najbolj krvoločni umori, dolgčas …
Ampak prav zato bi pa bilo potrebno toliko bolj natančno vedeti, zakaj jih izbrati, katere zgodbe grških bogov vzeti, kako jih preplesti. Meni je deloval ta izbor precej naključno.
Zdolgočaseni bogataški na egotripu.
Ja, predvsem Kupid. Ves čas sem čakala, da se bo nekdo iz publike zadrl: Kupid is stupid.
Bog ljubezni samski in osamljen. Razvajen otročaj. Ampak Ljubezen pa vseeno vrti ta svet, ne?
Zato pa je imel glavno, povezovalno vlogo. Ampak današnja Ljubezen strelja s pištolo.
To mi je bilo pa super. Norčevanje iz grških bogov, norčevanje iz te ideje, ki jo nosijo grški bogovi.
Tudi na ravni igre. Ti grški bogovi so bili zelo samoironični.
Ja, Zeus-glava-supermind-računalnik, ki vse vidi, vse sliši, pa mu tudi to ne prepreči, da ne bi govoril totalnih nebuloz. V angleščini s pakistanskim, mogoče indijskim naglasom.
In ta ata bog je ena sama velika in nemočna glava, ki je požrla svoje telo.
In Had, ki ga prodajo v Kitajsko, ker je pekel pač najboljši izvozni artikel, in se vrne kot sumoborec. Čeprav bi ga Zeus lahko vprašal: Where did you go, to America or China?
Sem pa prebrala, da je bila prvotna ideja, da pošljejo Hada v Ameriko.
In zakaj ga potem niso?
Ne vem. Mogoče je res prva asociacija na debelost, Amerika. Ampak debelost na Kitajskem je pa sumoborec. In napihnjen trebuh v Afriki – lakota.
Zdaj pa pretiravaš.
Malo. Bogovi se pač izrodijo. In izrodijo se zaradi človeške resničnosti, ki jo je – v precej neobetavnem začetku – nakazal že Kupid z omenjanjem finančne krize v Grčiji … Ampak v tej človeški resničnosti obstaja predebeli Had, se zgodi samomor Perzefone, živijo brezčutne (okamenele) Atene.
Meni je pa super prav to, da lahko lutka umre. Da lutka ne igra le nekega lika, karakterja, ampak da živi. Živi svoje življenje. Kot je v intervjuju rekel Duda, lutka se na odru vselej bori za življenje. In ker živi, lahko tudi umre. Stopi dol z animatorjeve roke. Podobno kot pri filmu Niti, ko se lutke ubijajo tako, da si prerežejo glavno nit.
To je bilo v predstavi res dobro. In raznoliko vodenje lutk: od prebujenja Persefone in Hada iz kamna do samostojnega prihoda Zeusa (glave, v kateri je bil animator skrit), psa Kerbija, ki je bil eno z animatorjem.
In v tako raznoliki druščini bogov-lutk me potem sploh ni motilo, da so nekateri bogovi tudi igralci oziroma plesalci.
Saj bogov sploh ni. Ker če bi bili, bi povzročali same nevšečnosti.
In zato si lahko Kupid na koncu ponovno povezne na glavo lasuljo in odigra vse še enkrat.
In tako je na koncu tudi gledalec tisti, ki odigra predstavo še enkrat v svoji glavi in ji da piko na i.
Je pustila vtis, nimaš kaj.
O čem pa se po predstavi pogovarjate vi?