Vaša zadnja režija slovenskega avtorja je Sljehrnik Iztoka Mlakarja. Kako je na splošno s slovensko dramatiko v gledališčih? Boris A. Novak je v nekem intervjuju izjavil, da  je »odnos gledališč do domačih avtorjev na meji žaljivosti, včasih pa to mejo na brutalen način celo prestopijo. Če slovenskim gledališčem danes ponudiš dramsko noviteto, je odziv velike večine vodstev slaba volja in osuplost, da po zemlji slovenski sploh še hodijo idioti, ki pišejo dramska besedila.«. Kako vi kot režiser gledate na to?

Saj se kar precej ukvarjam s sodobnimi slovenskimi avtorji, je pa res, da jih moram večinoma prositi, da kaj napišejo. Gre torej za besedila, napisana na nek način po naročilu, dogovoru. Zelo redko pridejo do mene že napisane novitete, da bi jih prebral in potem odločil delati. Sicer pa to res ni čudno: dramske tekste tako prekleto slabo plačujejo, da moraš biti res malo čudaka, da jih pišeš kar sam od sebe ... Moraš čutiti res močno potrebo ...

Mnogi režiserji in gledališčniki se poleg režiranja lotevajo tudi dramskega pisanja, morda, ker ni pravih dramskih tekstov? Ste tudi vi kdaj imeli željo/potrebo po tovrstnem izražanju?

Sem razmišljal, kakšne stvari sem morda tudi že napisal. Sicer pa sem se precej ukvarjal s projekti, pri katerih besedilo ni bilo v ospredju ali pa ga sploh ni bilo. Mene pravzaprav bolj mikajo dramatizacije, adaptacije, skratka »trančiranje« tekstov drugih ljudi – to zelo rad počnem – sem le režiser. Oziroma – zelo iskreno – težko bi se pripravil do tega, da bi se postavil na ogled skozi svoje besede, počutil bi se presneto golega. Raje se skrivam za besedami nekoga drugega. Imam občutek, da imam s tem veliko več svobode. Kot človek za masko ... V tem je pač ves smisel in potencial maškarade. Malo sem skeptičen do zdajšnjega avtobiografskega in dokumentarističnega trenda. Mislim, da se prehitro lahko sprevrže v goli ekshibicionizem. In laž. Kakorkoli – tu sem nenormalno sramežljiv in zavrt. Ali pa je glavni razlog to, da absolutno nimam potrpljenja ... nemogoče se mi zdi sedeti zaprt v sobi in nizati besedo za besedo ... raje imam akcijo. Za pisanje je potreben talent. In veščina. In jaz ne maram amaterizma. Slovenci pa imamo nek specifičen »rešpekt« in ljubezen do amaterizma. Sam svoj mojster za vse je pojem na domačem dvorišču in v gledališču.

Kaj mislite o slovenski sodobni dramatiki, jo spremljate? Sami ste delali s Tino Kosi, uprizorili ste Othella Roka Vilčnika (rokgre) …

Ja, pred precej leti me je Tina Kosi povabila, da bi režiral nekaj v Celju. Spomnil sem se, da imajo tam zelo dobro srednješolsko publiko, pa sem predlagal, da bi napravili kaj za njih, še bolje – kar z njimi. Tina je priredila delavnico z dijaki, sestajala se je z njimi celo leto, enkrat na teden. Nosili so ji tekste, pisali so ji zgodbe, dialoge, pesmi in tako dalje. Naredila je izbor, montažo teh besedil in na tej podlagi napisala tekst, ki smo mu dali naslov To ti je lajf. Vse je bilo tako zares, material iz prve roke, neposredno iz življenja, odziv publike je bil tako dober, da sem vzel besedilo in igralce in smo napravili še film brez proračuna – Lajf. In avtorji so bili na nek način srednješolci.

To se mi zdi svojevrsten unikum, da srednješolci napišejo tekst, ki dobi prostor na pravem odru. Že uveljavljeni avtorji težko dobijo svoje mesto na gledališkem odru.

Naša družba je popolnoma netransparentna. Morda je to posledica visoke stopnje koruptivnosti, s katero je menda silovito prežeta, kdo ve ... Pa politikantstva kot občega stanja duha. Ta skrivenčenost in skrivaštvo sta lahko en razlog za to, da imamo relativno skromno produkcijo uporabnih dramskih besedil ... pa scenarijev in tako dalje. Skratka teh ogledal družbe, ker kakorkoli obrneš – osnovna stvar je, da se v tem ogledalu prepoznamo ... To, kar uspemo napisati, je večinoma popolnoma nezanimivo, do nerazpoznavnosti skrivenčeno. Ker ne razkriva, ampak skriva. Pa temu potem ponosno pravimo umetnost. Pa modernizem, postmodernizem, postdramsko in tako naprej. Zdi pa se mi, da je postalo izrekati resnico v našem svetu zelo težavno. Ta netransparentnost, ta megla se nam je zalepila na oči in ušesa, na same besede ... Če želimo vedeti, kje in kdo smo, je torej najbolj zanimivo prisluhniti otrokom. Že študentje so danes tako vpeti v sistem in pod tako težkimi pritiski, da niso sposobni več videti, da je cesar gol, kaj šele, da bi to izrekali. Srednješolska mladina pa še pove, kaj jih žuli. Zato imam to publiko v gledališču rad. In njihov nemir.

Kaj pomeni gledališkim ustvarjalcem Teden slovenske drame? Kolikšen pomen ima potencialna nagrada ob zaključku, ali je smisel festivala bolj v njegovi »festivnosti«, slavljenju in potrjevanju gledališke umetnosti?

To je seveda dodatna priložnost za promocijo našega dela. Glede nagrad pa najbrž še bolj kot v športu drži – važno je sodelovati, ne zmagati, saj so tu kriteriji za zmago, za razliko od športa, pravzaprav popolnoma obskurni in samovoljni. Ampak predstave so nagrajevali že stari Grki in že takrat, kot vemo, neredko krivično ... to pač sodi h gledališki folklori. Gledališča se ne sme preresno jemati, ampak denar mu je pa treba dati!

Šteje bolj nagrada občinstva ali priznanje stroke?

Kaj vi mislite? Verjetno, da publike. Predvsem v demokraciji ... Po drugi strani pa – in tega se trenutno vsi bojimo – se ne bi hotel znajti v situaciji vsesplošne in radikalne komercializacije, ki je ne more na našem majhnem trgu nihče preživeti. Tudi najbrezobzirnejši štoserji ne ...

Kako gledate na režiserjeve posege v besedilo? V Pohujšanju v dolini šentflorjanski do besede sledite Cankarju.

Zakaj pa ne bi? Če mi to, kar je on napisal, popolnoma odgovarja. Postdramske performativne strategije so me zanimale pred tridesetimi leti. Zdaj nekaj časa že delam predstave, kjer se skušam čim manj vtikati v besedilo, ne zanima me drobljenje, ampak iščem, ravno obratno, arheološke sledi davno izgubljenih smislov in dejanj. Fikcija. Sanje. Dobre zgodbe. To potrebujem. Bi rekel, da tudi publika to potrebuje. Mislim na večinsko, nestrokovno publiko. Neobremenjeno. Ki ne pride v gledališče predalčkat, ampak kaj doživet. Drugače pa še vedno mislim, da je dejanje pred govorjenjem in da je tekst zgolj eden od elementov. In ni naša naloga, da tekst interpretiramo ... Ustvarjati moramo svoje lastne svetove, potovati skozi vizije lastnih nebes in peklov. To pa ne pomeni, da moram nujno dokazovati svojo avtorsko superiornost, osvobojenost od teksta, tako da ga nujno zmrcvarim. Lahko ga, lahko pa tudi ne. Včasih je bolje znati samo dobro prisluhniti, kot pa se prepustiti svojim ekshibicionističnim nagonom.

V predstavi se poigravate z identitetami, tako Petrovo, kot Zlodejevo, pa potem širše in na formalni ravni tudi s spolno. Je neka trdna identiteta sploh relevantna, sploh možna? Ljudi danes skrbi, da otroke v šolah učijo, da ne obstajata samo dva spola, vaša interpretacija Pohujšanja je potem lahko nevarna, pohujšljiva …

To glede pohujšanja moram ves čas razlagati. Mislim, da si je Cankar z naslovom privoščil ljubljanske dame, gospode in njihova tiha hrepenenja. Naredil je dobro propagandno potezo. Glede inverzije seksualnih identitet pa je morda Cankar sam to nakazal že z imenom, ki ga je dal Petrovi spremljevalki. Jacint je bil Apolonov ljubimec, ki ga je Apolon ubil v navalu ljubosumja. Tudi sem se spraševal, kakšna je pravzaprav narava ljubezni tega manipulanta, politika, kriminalca do Jacinte ... Glede ženskega Zlodeja, ki gre marsikomu, predvsem ženskam – vključno z igralko, ki je igrala Zlodeja – v nos, je pa tako, da sem – poleg provokacije – iskal gledališko efekten način, kako napraviti Zlodeja v osnovi drugačnega od ostalih Šentflorjancev.

»Doline šentflorjanske Bog ni blagoslovil zato, da bi redila in pitala umetnike …« Naša trenutna vlada ukinja samostojno ministrstvo za kulturo, Javno agencijo za knjigo, Slovenski filmski center, center sodobnih scenskih umetnosti … Je aktualnost Cankarja danes zaskrbljujoča ali dokaz avtorjeve »veličine duha«?

Eno in drugo se ne izključuje. Videti je, da smo obsojeni na avtoritarno oblastniško nekulturnost ...

Če je bilo leta 1907 tako in danes ni nič drugače … Kako vidite prihodnost?

Nič ne vidim. V takih mračnih časih je težko kaj videti ... Ves čas nam grozijo z revščino ... Ta strah nas spreminja v barbare. Tam okrog praga revščine je najbrž vprašanje kulture potisnjeno malo ob stran. Tistim, ki pa danes imajo, je kulturna identiteta v napoto.

Mitja Rotovnik je v intervjuju za Objektiv potožil, da prihaja nov rod menedžerjev, ki jim ni mar za umetnost in kulturo, da ne vidijo korelacije med uspešnim podjetjem in podpiranjem umetnosti.

Rotovnik bo že vedel. Je pa tudi dobro ločiti med kulturo in umetnostjo. Kulturnik in umetnik sta dva zelo različna fenomena. Vsak slovenski hlapec ali valpet se zna od nekdaj obleči v »zakmašno« obleko in bolj ali manj kulturno zaplesati polko ali celo valček na Dunaju. Spomnim se duhovitega malomeščanskega slogana izpred okoli 20 let: »Kultura, to je vsa umetnost.« Že takrat se mi je zazdelo, da je močno zasmrdelo po zlodeju in cukrarni.

Se vam zdi, da se bodo umetniki spremenili v to, v kar se je spremenil Peter v Pohujšanju? V oportunista z veliko »volje do moči«?

Ja, shiraš v cukrarni ali pa plešeš okrog županov in drugih oblastnikov za koncesijo, da lahko prodajaš meglo in kič. Korupcija na tem področju je dosti bolj neopazna in finančno zanemarljiva, ampak za stanje duha na Slovenskem nič manj pogubna.

Mora biti danes umetnost utopična ali angažirana? V nekem intervjuju namreč pravite, da oči imamo dovolj odprte, da pa nam manjka sanj.

Situacija nam je Slovencem, ki smo nagnjeni k pesimizmu in nerganju, pravzaprav pisana na kožo. O prihodnosti ne znamo razmišljati konstruktivno. V politiki, na primer, se ne odločamo za nekaj, ampak proti nečemu ... Bojimo se prihodnosti. Bojimo se, da ne bomo izgubili tistega, kar imamo. Prihodnost nam ne predstavlja kreativnega izziva. Naš svet postaja vedno bolj ozek in mračen. Brez vizij, sanj, perspektive, poguma in tako dalje. To je tisto, kar je po mojem mnenju največji izziv za umetnika.

Umetniški programi in pogodbe za to gledališko leto so najbrž že zaključeni, kako pa kaže gledališču naslednje leto? Sredstva za gledališče naj bi se zelo zmanjšala, kaj to pomeni za vaše delo in ustvarjalnost? In ustvarjalnost na sploh?

Trenutno se pripravljam na delo na predstavi v ljubljanski Drami, kjer bomo uporabljali izključno kostume in sceno iz fundusa. Tu ni kaj, tu se lahko prilagodimo, saj smo navajeni delati v razmerah relativne bede in tehnične zaostalosti. Neverjetno je, da je pri vsem tem slovensko gledališče na zavidljivem nivoju. Ključen problem pa je vrednotenje našega dela – vrednotenje ustvarjalnosti nasploh, od stvarnosti ločena birokracija in (ne)kulturna politika, ki gre s slabega na slabše. Prej ni bilo dosti boljše, a vendar je bila umetnost vsaj simbolno priznana.