Švedski filmski in gledališki režiser, scenarist, dramatik in producent Ingmar Bergman (1918–2007) je eden najpomembnejših filmskih mojstrov z izjemnim vplivom na razvoj kinematografije. V svoji več kot šestdeset let dolgi karieri je posnel več kot šestdeset filmov, za katere je scenarije večinoma napisal sam, in zrežiral več kot sto sedemdeset gledaliških predstav. V svojih umetniških stvaritvah je raziskoval globine človeške duše, seciral odnos med žensko in moškim, razgaljal skrivnosti zakonskega življenja, se spraševal in dvomil o obstoju Boga, ponavljajoče teme v njegovem opusu so smrt, bolezen, izdaja, kazen, krivda in duševna motenost. V svojih filmih se je ukvarjal z eksistencialnimi vprašanji umiranja, osamljenosti in vere.

Eden izmed pogostih leitmotivov njegovih filmov je zapletena, prepletena, neizpovedana ali zavrnjena ljubezen. Stalnica vseh njegovih filmov ne glede na temo je poželenje in vprašanje seksualnosti. Njegovi ženski liki, ki so ponavadi bolj v stiku s svojo seksualnostjo kot njegovi moški liki, si jo upajo izraziti. V intervjuju s Cynthio Garnier za Playboy je leta 1964 izjavil: »Dolga leta sem bil zelo plašen in konvencionalen pri prikazovanju spolnosti v svojih filmih. Ampak prikazovanje seksualnosti je zelo pomembno, posebno zame, ker si predvsem ne želim delati samo intelektualnih filmov. Želim, da gledalci čutijo in občutijo moje filme. To je zame pomembnejše kot njihovo razumevanje mojih filmov.«

Bergman je ob sebi zbral stalno skupino švedskih igralcev, ki so nastopali tako v njegovih filmih kot v predstavah. Igralci Max von Sydow, Bibi Andersson, Harriet Andersson, Erland Josephson, Ingrid Thulin, Gunnar Björnstrand so se pojavili v vsaj petih njegovih filmih. Norveška igralka Liv Ullmann, ki se je Bergmanovi skupni igralcev priključila zadnja, leta 1966 s filmom Persona, je igrala v devetih Bergmanovih filmih in enem televizijskem filmu. Izjavil je, da je film njegova zahtevna ljubica. Nekatere izmed velikih Bergmanovih igralk so v resnici postale njegove ljubice, saj je bilo njegovo zasebno življenje neločljivo prepleteno z njegovim ustvarjanjem. S snemalcem Svenom Nykvistom sta stalno sodelovala od leta 1953.

»Veste kaj je snemanje filmov? Osem ur garanja vsak dan, da dobiš tri minute filma. In v teh osmih urah je le deset do dvanajst minut, če imaš srečo, resnične kreacije. Mogoče pa tudi ne. In potem se moraš pognati v naslednjih osem ur in moliš, da boš tokrat dobil svojih dobrih deset minut. Vse in vsi na snemanju morajo biti uglašeni, da najdejo tiste minute resnične ustvarjalnosti. Igralce in sebe moraš držati v nekem začaranem krogu. Zunanja prisotnost, čeprav čisto prijateljska, je v bistvu tuja intimnemu procesu, ki se tam odvija.«  

Bergman je scenarij za Jesensko sonato napisal kmalu po aretaciji zaradi suma davčne utaje. Po aretaciji je javno izjavil, da ne bo več posnel filma na Švedskem, zato je Jesensko sonato posnel v zastarelih in preprostih studiih na obrobju Osla, zgrajenih v začetku dvajsetega stoletja.

Scenarij se začne s prologom, ki mu sledi osemnajst prizorov in epilog. Družinska drama Jesenska sonata je študija odnosa med materjo in hčerjo. Charlotte je svetovno znana pianistka, ki je družinsko življenje in srečo otrok žrtvovala na račun svoje umetniške kariere. Charlotte po smrti ljubimca po sedmih letih obišče hčer Evo (Liv Ullmann). Ne ve, da je tam tudi njena druga hči Helena (Lena Nyman), ki je bolna in skoraj nesposobna artikulirane komunikacije. Eva je brez materine vednosti vzela Heleno iz sanatorija, kamor jo je namestila mati. Napetost med materjo in hčerjo narašča, saj je Charlotte ljubosumna, ker je Helena bolj navezana na sestro Evo kot nanjo, Eva pa živi v bolečini zaradi popolnega pomanjkanja materine ljubezni. Napetost doseže vrhunec neke noči, ko se v pogovoru razkrijejo dogodki, ki so bili leta pokopani in se o njih v družinskem krogu ni govorilo.

»Francoski kritik, ki je pisal o mojem filmu Jesenska sonata, je izjavil, da je 'Gospod Bergman posnel bergmanovski film.' Tega ni mislil kot kompliment. Nasprotno! Kakorkoli, mislim, da je njegova pripomba pametna in ostra in me je zadela v živo, ker sem točno vedel, kaj misli. Popolnoma prav je imel. Temu se mora režiser izogibati za vsako ceno. Fellini je naredil nekaj fellinijevskih filmov, pravzaprav ne veliko. Ni živel dovolj dolgo, da bi jih naredil več. Poglejte pa Andreja Tarkovskega. Zanj je bilo to, da je zapustil Sovjetsko zvezo, popolna umetniška katastrofa. Vzemite Žrtvovanje. Ta film je čista zguba. /…/ Po drugi strani pa mi je Tarkovski dal eno najboljših in nepozabnih izkušenj v življenju in v kinu.«

V filmu ni šlo le za konflikt med materjo in hčerjo, pač pa tudi za konflikt med različnima generacijama igralk z zelo različnimi pogledi na film. V filmu sta se srečali Ingrid Bergman, ki je poosebljala hollywoodsko idejo o zvezdniškem nastopu v filmu, in Liv Ullmann, s svojim študioznim, naturalističnim vživljanjem v dvome in negotovosti svojih likov.

Bojan Umek, Pia Zemljič / foto Damjan Švarc

V filmu Jesenska sonata se je Bergmanu končno izpolnila dolgoletna želja, da je v njegovem filmu nastopila Ingrid Bergman, ena največjih zvezd povojnega Hollywooda. Svojo željo, da bi delal z njo, je izrazil že v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta imela isto agentko Katherine Brown. Bergman je Brownovi pisal, da bi izredno rad sodeloval z veliko zvezdo. Za vlogo Charlotte je Ingrid Bergman prejela sedmo nominacijo za oskarja (oskarja je prejela dvakrat). Ta vloga je bila njena zadnja vloga na velikem platnu, saj je bila že v času snemanja hudo bolna. Na začetku snemanja je bil odnos med režiserjem in igralko zelo napet, vendar jima je tekom snemanja uspelo najti skupen jezik pri ustvarjanju filma. Jesenska sonata je redkost v Bergmanovem filmskem opusu, saj je nastop velike zvezde, kot je Ingrid Bergman bila, dal filmu enako močan pečat kot njegov režijski delež. Ingmar Bergman ponavadi ni snemal z zvezdniki, nekaj igralcev iz njegove skupine pa je ravno zaradi sodelovanja z njim doseglo mednarodni sloves in uspeh. Dejstvo, da je bila vloga Charlotte ena zadnjih vlog Ingrid Bergman, ki je le nekaj let kasneje umrla za rakom, je le še pripomoglo k občutku, da je ona središče filma.
Jesenska sonata odraža Bergmanovo veliko strast do klasične glasbe, ki je imela velik vpliv na njegovo ustvarjanje. V enem izmed prizorov, kjer Charlotte razlaga Evi, kako mora čutiti in igrati Chopina, v njenih nasvetih odzvanja Bergmanov pogled na izvajanje glasbe. Charlotte reče Evi, da »Chopin ni sentimentalen, ampak nabit s čustvi«. Njegova žena med leti 1959 in 1969 Käbi Laratei, koncertna pianistka, se spominja, kako je Bergman njej dal podoben nasvet.

»Vadila sem Beethovnovo Apasionato. Zadnji stavek se začne ostro. Pritekel je k meni in me spraševal, kaj vendar počnem – hočem ga narediti mehkejšega, lepšega. Pa ni. Krut je. Grozen je. Tisto je bila lekcija. Rekel je, da je Beethoven nežen in krut hkrati in da ga ne smeš mehčati. Tudi on (Bergman) je lahko bil zelo ljubeč in zelo jezen, kar tako brez razloga, v eni sekundi, in zelo dobro si ga moral poznati, da si to sprejel.«

Bergman je Jesensko sonato označil za komorni film. V igri nastopajo štirje liki, ki lahko predstavljajo štiri inštrumente v godalnem kvartetu, ki je najbolj prominentna komorna zasedba v klasični glasbi. Bergman je izjavil, da je film neke vrste »sonata kamere«, kjer slednja igra štiri inštrumente.

»Rekel bi, da nobena umetnost nima toliko skupnega s filmom kot glasba. Oba se naših čustev dotakneta direktno, ne preko intelekta.«

V Charlottini popolni predanosti karieri in umetnosti se gotovo skriva Bergmanova avtobiografska nota. Kot je sam priznal, ga družinsko življenje ni dosti zanimalo in zanj v resnici ni imel interesa. Priznal je, da si ni mogel zapomniti rojstnih dni in letnic rojstev otrok, natančno pa je vedel vse datume, ki so bili povezani z njegovim delom. Datume rojstev svojih otrok je izračunal glede na dogodke v svojem profesionalnem življenju. Bergman je svoje delo vedno postavljal pred družino, zato mu je bil Charlottin egoizem nekaj povsem normalnega. Charlottino umetniško ustvarjanje in njeno zasebno življenje sta v obratno sorazmernem odnosu: zelo je uspela kot umetnica, njeno zasebno življenje, predvsem odnos do hčera, pa je čista polomija. Umetnost zanjo postane nadomestilo za resnično življenje.  Po hudem sporu, v katerem poskušata mati in hči razčistiti s preteklostjo, se naslednje jutro razideta brez slovesa. Obe sta na začetku srečanja napeti in v pričakovanju, kaj se bo med njima po toliko letih zgodilo, ko pa se med njima končno nekaj zgodi, ko uspeta nekako razčistiti ali vsaj jasno izraziti zamere in bolečine, ki izvirajo iz njunega odnosa, se zdi, kot da se ni nič zgodilo. Življenje se vrne v stare tire, Charlotte spet zapusti hčeri in se vrne v svoje življenje. Eva pa se, tako kot na začetku, zateče k pisanju, saj se zdi, da lahko le preko pisem in ne z govorom izrazi svoja prava čustva.

Charlotte v Jesenski sonati reče Evi, ki je ravnokar odigrala Chopinov preludij št. 2 v a-molu, da mora biti pri igranju mirna, ostra in jasna, kar izzveni kot njen življenjski moto. Bergman v času nastajanja Jesenske sonate ni bil v takem razpoloženju, temveč je bil jezen, razočaran in nekako osamljen zaradi svojega življenja v izgnanstvu.

Viri:

• Macnab, Geoffrey. Ingmar Bergman, The Life and Films of the Last Great European Director, I. B. Tauris, London, New York, 2009.
• Tönqvist, Egil. Between Stage and Screen, Ingmar Bergman Difrects, Amsterdam University Press, 1995.
• Ingmar Bergman, Interwievs. University Press of Mississippi/Jackson, 2007.
• Bergman, Ingmar. Slike, Prometej, Novi Sad in Jugoslovenska kinoteka, Beograd, 1996.

Povezave:

- Več o predstavi
- Janez Pipan na Geslu
- Janez Pipan na Repu
- Fotogalerija na SiGledal