Igra za otroke Cesarjeva nova oblačila Milana Jesiha, ki je bila krstno uprizorjena v SSG Trst 17. decembra 1992, je zabavna igra za otroke, o Cesarju, ki se osmeši, kar je jasno vsem, a si tega ne upajo priznati. To je jasno celo otroku, edinemu, ki si upa na glas povedati, kar vidijo vsi, »Cesar je nag!«. Jesihova posodobljena otroška klasika v verzu nagovarja tudi odraslo publiko, saj je izvrsten prikaz zlagane morale, sprenevedanja, hinavščine ter koristoljubja in zato izvrstna prispodoba današnje zlagane družbe in sveta odraslih.

Nekoč je živel Cesar, ki so ga zanimale le lepe obleke. Cele dneve se je ukvarjal le s tem, kaj bo oblekel in kako bo izgledal, se preoblačil in pri krojačih naročal nova oblačila. Za lepe obleke je bil pripravljen sprazniti tudi državno blagajno. Tako zelo je bil obseden z lepimi oblekami, da se ni zanimal ne za svojo vojsko, ne za svoje podanike, ne za svojo deželo. Njegovo strast do lepih oblačil in njegovo obsedenost s popolnim izgledom sta izkoristila Slepar in Sleparka, ki sta Cesarju za bajne denarce stkala, ukrojila in zašila obleko, nad katero bo obnemel ves svet. Čudovita tkanina je nevidna bedakom. Premetena sleparja izkoristita dejstvo, da nihče noče izpasti neumen, še najmanj pa Cesar.

... tkanina čudovita,
ki ta obleka bo iz nje sešita,
nevidna je bedakovim očem,
saj, če le čas imam, tako povem,
hudiča — oprostite, ker preklinjam —
da biserov ne gre metati svinjam.
Zakaj bi tam neumni tipi neki
pasli oči na vaši si obleki?
Mar naj bi nežni mik obleke nove –
namenjen vam, a gane še bogove –
vsak nesposoben cepec mogel zreti,
ki se ne sanja mu o kvaliteti
ne o lepoti, o občutkih milih,
ki v žlahtni duši so se izganili …

Milena Mileva Blažič se v članku z naslovom Mladinska književnost in različni mediji – primerjalna analiza Cesarjevih novih oblačil (novela, pravljica, radijska igra), ki je bil objavljen v publikaciji Slovenski jezik, literatura, kultura in mediji na 44. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture 2008, ukvarja z vplivom Don Juana Manuela, ki je s svojim motivom o cesarjevih novih oblačilih vplival tudi na kasnejše avtorje. Motiv o cesarjevih novih oblačilih je star že več kot 2000 let. Srednjeveška novela Don Juana Manuela Kaj se je zgodilo s tremi prevaranti (1335) je eden izmed prvih ohranjenih pisnih virov motiva o preizkušnjah, prevarah in iluzijah, med katere sodi tudi motiv o cesarjevih novih oblačilih. Ta motiv se pojavlja pri različnih avtorjih v različnih obdobjih. Hans Christian Andersen ga je uporabil v pravljici Cesarjeva nova oblačila (1837), po njem pa ga je prevzel tudi Milan Jesih v istoimenski igri v verzni obliki, s podnaslovom Po Andersenovi pravljici. Jesih je motiv posodobil in igro za otroke aktualiziral do te mere, da je zanimiva tudi odraslemu občinstvu. Pri Andersenu so cesarjeva nova oblačila nevidna za tiste, ki niso sposobni za opravljanje svoje službe ali pa so neumni kakor noč. Pri Jesihu pa lahko oblačila vidijo le tisti, ki niso neumni.

Pri Don Juanu Manuelu je temnopolti mladenič tisti, ki si upa povedati resnico, pri H. C. Andersenu in Jesihu je to otrok. Zgodbe se razlikujejo tudi v številu prevarantov. V Don Manuelovi zgodbi so sleparji trije, pri H. C. Andersenu dva, pri Jesihu pa sta sleparja moški in ženska. Razlike se pojavijo tudi v zamisli, kdo oblačila lahko vidi in kdo ne (v Don Manuelovi zgodbi tisti, ki so zakonski sinovi svojega očeta, pri H. C. Andersenu tisti, ki so sposobni opravljati svojo službo in niso neumni, pri Jesihu pa le tisti, ki niso neumni).