Leta 2012 je eno najbolj prestižnih in uglednih newyorških galerij Knoedler pretresel škandal. Direktorica galerije Ann Freedman je nasedla trgovki z umetninami Glafiri Rosales, ki naj bi po svojih poteh prišla do več dragocenih originalov priznanih sodobnih slikarjev. Ann Freedman je leta ljudem svetovala, kako odkriti ponaredek, pa je kljub temu nasedla goljufiji. Od Rosalesove je v dobrih desetih letih kupila več kot štirideset slik sodobnih slikarjev, kot so Jackson Pollock, Mark Rothko, Robert Motherwell in Willem de Kooning.
Do odkritja ponaredkov je prišlo povsem slučajno. Eden od kupcev je dal v ločitvenem postopku zaradi delitve premoženja svojega Pollocka v pregled forenzikom. Ugotovili so, da gre za ponaredek in kupec se je odločil za tožbo. Galerijo so zaprli, začel se je sodni proces, povezan s štiridesetimi ponaredki sodobnih slikarjev, ki jih je direktorica galerije Ann Freedman prodala kot originale. Dokazali so, da so bila vsa dela, ki jih je Glafira Rosales prodala galeriji, ponaredek. Zakonca Rosales sta priznala, da je sporne umetnine naslikal ilegalni kitajski priseljenec Pei-Shen Qian. Galerija Knoedler je zaslužila 47 milijonov dolarjev, Kitajec pa niti tisoč za prodani kos.
Kariera ponarejevalca umetnin se je za Pei-Shena Qiana začela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko ga je Španec José Diaz opazil na zelo obljudenem vogalu v New Yorku, kjer je Kitajec ponujal svoje slike za nekaj deset dolarjev. Diaz je v kitajskem slikarju prepoznal genija in mu ponudil veliko boljši posel. Preslikavanje slik znanih mojstrov. Pei-Shen Qian v tem ni videl nič spornega ali nezakonitega, saj se na Kitajskem številni umetniki preživljajo tako, da ustvarjajo kopije znanih del, ki si jih premožni posamezniki želijo imeti v stanovanjih.
Od prvega naročila, za katero je Diaz Qianu plačal dvesto dolarjev, do leta 2011, ko so se pojavila prva sumničenja v zvezi s slikami, ki jih je Diaz prodajal uglednim ameriškim galerijam in trgovcem z umetninami, sta zaslužila na desetine milijonov ameriških dolarjev. Na seznamu kitajskega ponarejevalca so bili sodobni slikarji, kot so Jackson Pollock, Mark Rothko in Willem de Kooning. FBI je Diaza in njegovega brata, ki je tudi sodeloval pri goljufijah, ujel, Qian pa je pobegnil na Kitajsko, saj mu v ZDA grozi 45 let zapora.
Čeprav se je Qian rešil dolgoletne zaporne kazni, je slikar ponarejevalec sprožil vrsto vprašanj. Koliko so pravzaprav vredne slike, ki jih je ponaredil? Ali imajo dela, ki jih je Qian podpisal, vrednost nerazumljenega genija? Kakšna je vloga galeristov v svetu umetnosti?
Osupljivo je dejstvo, da več kot deset let ni nihče podvomil o izvirnosti slik. Neka slikarka je pojasnila, da se razlog za to skriva v dejstvu, da ljudje najpogosteje kupujejo imena, ne pa umetnin. Tudi ko gledajo, kaj kupujejo, vidijo tisto, kar hočejo videti, in ne tistega, kar je v resnici pred njimi.
Trg z umetninami 20. stoletja prinaša astronomske vsote. Neodkriti originali se pojavijo zelo redko in dosegajo vrtoglave cene. Na trgu z umetninami se je v letu 2015 obrnilo več kot 60 milijard dolarjev. Trg obvladujejo trije nacionalni trgi – ameriški, britanski in kitajski, seveda pa nad celotnim trgom z umetninami bdi finančna elita. Prodaja ultradragih umetnin je leta 2015 zasedla kar 27 odstotkov vrednosti celotnega dražbenega trga. Kupci teh umetnin želijo ponavadi ostati anonimni. Iz tujine poročajo o primerih, ko galerija v strahu, da bi ponudnik odšel drugam, premalo preverja izvor umetnine in da izvedenci svojim naročnikom raje potrdijo pristnost slike, kakor da bi s sumom ponaredka pokvarili kupčijo.
Vse to pride prav ponarejevalcem umetnin. Ponaredek poskuša čimbolj posnemati original – po slogu, temi, obliki, tehniki, materialih, značilnostih določene dobe. Ponaredke prodajajo kot originale, opremljene s potrdili, strokovnimi mnenji, certifikati in cenitvami. Ti dokumenti so včasih v celoti ponarejeni, včasih navajajo podatke, ki se ne ujemajo z dejanskim stanjem, največkrat pa opisujejo upodobljen motiv, navajajo morebitne avtorje in ugibajo vrednost originala. Pri tem ni nikjer izrecno navedeno, ali je predmet izvirnik ali kopija in njegovo poreklo.
Dobre ponaredke je izredno težko odkriti, saj jih lahko odkrijejo le strokovnjaki s pomočjo dragih in zahtevnih postopkov – s kemičnimi sredstvi ugotavljajo starost pigmentov, z rentgenskimi žarki odkrivajo nanose barv ... Najboljši varovali pri nakupu umetnine sta popolna dokumentacija in mnenje ustreznega strokovnjaka. Pogosto pa si bogati kupci umetnin ne upajo podvomiti v poštenost zbiratelja ali galerista in ravno na to se pogosto zanašajo goljufi.
Poznavalci ocenjujejo, da je polovica umetnin na tržišču ponarejenih ali nelegalno pridobljenih. Za vsakega znanega mojstra, za vsako umetnostnozgodovinsko obdobje in določeno zvrst umetnin je v svetovnem merilu pristojna le peščica poznavalcev, ki proučevanju posameznih opusov namenijo vse življenje. Aprila leta 2010 je National Gallery v Londonu organizirala razstavo, kjer so prikazali vse ponaredke umetnin, ki jih je galerija pridobila v zadnjih dveh stoletjih. Razstavili so več kot 40 takih slik.
Vplivni ameriški slikar Jackson Pollock, rojen kot Paul Jackson Pollock (1912–1956), je bil eden glavnih predstavnikov gibanja abstraktnega ekspresionizma in eden najpomembnejših ameriških umetnikov 20. stoletja. S tem, da je ločil linijo od barve in na novo definiral kategoriji risanja in slikanja, je razvil enega najbolj radikalnih in samosvojih abstraktnih slogov v zgodovini moderne umetnosti.
Moje slike ne prihajajo s stojala. Rad pričvrstim neraztegnjeno platno na trden zid ali na tla. Potrebujem odpornost trde površine. Na tleh lahko ustvarjam z lahkoto. Počutim se bližje, bolj v sliki, saj lahko na ta način hodim okoli nje, delam z vseh štirih strani in sem dejansko v njej.
Pollock je bil od najstniških let alkoholik, trpel naj bi za shizofrenijo, manično depresijo in bipolarno motnjo. Umrl je v avtomobilski nesreči, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola. Njegove najbolj znane slike izhajajo iz »kapljajočega obdobja« med letoma 1947 in 1950. Po njegovi smrti so se pojavile številne slike, ki naj bi bile originali, vendar se je za večino izkazalo, da niso, originali pa so dosegli vrtoglave cene. Leta 2006 so njegovo sliko No. 5, 1948 prodali za 140 milijonov dolarjev, leta 2015 pa so sliko Number 17A prodali za 200 milijonov dolarjev in je trenutno četrta najdražje prodana slika vseh časov.
Leta 2005 je prodajalec umetnin Mark Borghi naznanil odkritje 32 Pollockovih del. Slike je leta 2002 našel Alex Matter, sin grafika in fotografa Herberta Matterja in slikarke Mercedes Matter, ki sta bila prijatelja Pollocka in njegove žene Lee Krasner. Alex Matter je slike našel v skladišču pokojnih staršev v East Hamptonu na Long Islandu, blizu Pollockovega ateljeja in blizu mesta, kjer je Pollock umrl v prometni nesreči. Slike naj bi ležale v skladišču več kot tri desetletja. Javnosti jih je pokazal leta 2005, potem ko jih je kot Pollockove originale prepoznala umetnostna zgodovinarka, poznavalka Pollocka, Ellen G. Landau. Takoj ob razkritju najdbe je bila pod vprašaj postavljena avtentičnost slik. Ellen G. Lindau so očitali, da naj bi bilo vsaj nekaj slik v zbirki ponarejenih. Alex Matter se je v želji, da bi dokazal avtentičnost slik, obrnil na Jamesa Martina, ki je avtentičnost analiziral in ugotavljal z znanstvenimi metodami. Martin je ugotovil, da nekatere barve na slikah, ki jih je našel Alex Matter, še niso obstajale za časa Pollockovega življenja, poleg tega pa slike niso imele Pollockovega podpisa. Slik po vsej verjetnosti ni naslikal Pollock. Obstajala je možnost, da je nekdo preprosto naslikal slike v Pollockovem slogu in ni imel namena, da bi avtorstvo pripisal slavnemu slikarju.
Številna umetniška dela se nenadoma in nepojasnjeno pojavijo desetletja po smrti domnevnih avtorjev. S sodobnimi tehnologijami je mogoče umetnine natančno preučiti in ugotoviti njihovo avtentičnost. Po drugi strani pa je mnenje strokovnjakov in izvedencev za likovno umetnost tisto, ki pogosto odloča o avtentičnosti umetniškega dela. Alex Matter je prepričan, da znanost ne more dokazati avtentičnosti umetnine, in verjame, da bodo v njegovi najdbi nekoč prepoznali Pollockove originale.
V primeru Teri Horton je položaj obraten. Znanstvene metode in forenzični dokazi potrjujejo, da gre za original, izvedenci in likovni strokovnjaki pa so mnenja, da Pollock ni avtor njene slike. Zgodba Teri Horton in njen boj za dokazovanje avtentičnosti slike, ki jo je kupila v trgovini z rabljeno kramo, je bila navdih Stephenu Sachsu za komedijo Meglica (Bakersfield Mist). Naslov je aluzija na znano Pollockovo sliko Lavender Mist (Meglica barve sivke).
Besedilo je navdihnil resnični dogodek. Upokojena voznica tovornjaka Teri Horton je v zgodnjih devetdesetih letih dvajsetega stoletja za pet dolarjev kupila sliko v trgovini z rabljeno šaro v San Bernardinu v Kaliforniji. Teri je skoraj dvajset let vozila težke tovornjake, leta 1987 se je upokojila in večino časa preživela s potikanjem po trgovinah z rabljenimi stvarmi v Los Angelesu. Nikoli v življenju ni slišala za Jacksona Pollocka, dokler ni kupila slike in ji ni prijatelj, učitelj likovnega pouka, omenil, da bi slika lahko bila delo Jacksona Pollocka in bi lahko bila vredna milijone. Začela se je njena več kot desetletna bitka dokazovanja avtentičnosti slike z elitnimi umetniškimi krogi, ki ji je prinesla medijsko prepoznavnost. Leta 2006 so po takrat 73-letni voznici težkih tovornjakov in njeni bitki posneli dokumentarni film z naslovom Who the *$&% Is Jackson Pollock?, kar so bile njene prve besede, ko ji je prijatelj omenil, da bi slika lahko bila delo slavnega slikarja.
Film prikazuje njene poskuse, da bi dokazala avtentičnost slike in jo prodala kot Pollockov original. Njena slika ni imela znanega in sledljivega izvora in lastništva ter ni bila podpisana. Največji problem slike po mnenju poznavalcev pa je bil, da ni imela »Pollockove duše«. Poleg tega je imel Pollock že za časa svojega življenja številne imitatorje.
Likovni strokovnjaki, na čelu s Thomasom Hovingom (1931–2009), nekdanjim direktorjem Metropolitanskega umetnostnega muzeja v New Yorku, so trdili, da slika ni avtentična. V intervjuju je Hoving izjavil, da lahko edino poznavalci likovne umetnosti ločijo original od ponaredka, da so prstni odtisi in forenzični dokazi drugotnega pomena. Ameriški umetnik, slikar Nicolas Carone (1919–2010), predstavnik abstraktnega ekspresionizma, Pollockov dober prijatelj, pred kamerami ni bil prepričan, ali je slika Hortonove original ali ne.
Leta 2000 je Teri Horton najela kanadskega forenzičnega strokovnjaka Petra Paula Biroja, ki je pregledal sliko in na zadnji strani našel prstni odtis. Primerjal ga je s prstnim odtisom, ki ga je našel na posodi z barvo v Pollockovem ateljeju, in kasneje še s prstnimi odtisi na dveh Pollockovih originalnih slikah. Prstni odtisi so se ujemali, kar je potrdil tudi strokovnjak za prstne odtise André Turcotte, ki je do upokojitve delal za Royal Canadian Mounted Police. Biro je analiziral tudi barve na tleh Pollockovega ateljeja in ugotovil, da se vzorci barv ujemamo z barvami na sliki Teri Horton.
Neprofitna organizacija IFAR (International Foundation for Art Research), ki je primarni overitelj Pollockovih del, je Biroju odgovorila, da metode, ki jih uporablja, še niso obče sprejete. Strokovnjaki IFAR-ja so pregledali sliko in ugotovili, da ni Pollockova, čeprav so na sliki nekatere zelo očitne podobnosti z avtentičnimi Pollockovimi deli.
Leta 2008 je revija ARTnews objavila članek, ki navaja ugotovitve dveh strokovnjakov, ki Birojeve analize prstnih odtisov postavita pod vprašaj, podobne dvome je navajal tudi članek v reviji The New Yorker leta 2010, ki je Paula Biroja označil za kriminalca. Članek je povzročil obsežno večmilijonsko pravdo zaradi klevetanja, obtoženi so številni ljudje iz sveta medijev, eden se je že poravnal z Birojevim odvetnikom.
Birojeve analize in trditve, da je slika avtentična, so Hortonovi prinesle ponudbo za 2 milijona dolarjev, ki jo je zavrnila. Biro ji je zagotavljal, da se umetniški svet ne bo mogel večno upirati forenzičnim postopkom, ki jih že več kot stoletje uporabljajo za dokazovanje krivde in obsodbo kriminalcev. Teri Horton je za pomoč prosila nekdanjega vrhunskega preprodajalca umetnin Teda Volpeja s sumljivo preteklostjo. Leta 1998 je bil obsojen na dve leti zapora, ker je ameriškim zvezdnikom prodajal ponaredke slavnih slikarjev. Po prihodu iz zapora je novo priložnost videl v preprodaji slik, ki so jim avtentičnost dokazali s forenzičnimi metodami. Biro in Volpe naj bi v preteklosti že sodelovala, s sliko Teri Horton pa sta želela razširiti prelomno forenzično metodo dokazovanja avtentičnosti umetnin. Ted Volpe je poskrbel, da se je Teri Horton pojavila v več popularnih ameriških pogovornih oddajah, njeno zgodbo je zaupal producentoma Stevenu in Donu Hewittu, ki sta zaslužna za dokumentarec Who the *$&% Is Jackson Pollock?. Našel ji je kupca iz Saudske Arabije, ki je Teri za sliko ponudil 9 milijonov dolarjev. Ponudbo je zavrnila z obrazložitvijo, da želi za sliko vsaj 50 milijonov dolarjev.
Članek iz leta 2012 – Nicolas Carone: Jazz, Poetry and Jackson Pollock Franka Messine (Fine Arts Investigations International Edition, 2. maj 2012) – razkriva zvočni posnetek intervjuja iz leta 2006, v katerem je Nicolas Carone priznal, da so mu svetovali, da v dokumentarcu Who the *$&% Is Jackson Pollock? ne pove, ali je slika Pollockova ali ne. Tako mu je svetoval sin Christian, ker je želel očeta zaščititi pred spopadom z elitnimi umetniškimi krogi. Z bratom Claudom sta Messini priznala, da je oče menil, da je slika Teri Horton delo Jacksona Pollocka. V istem obdobju, kot je nastal film, je novembra leta 2006 časopis The New York Times poročal, da je ameriški magnat David Geffen iz svoje zbirke prodal Pollockovo sliko No. 5, 1948 za 140 milijonov dolarjev. Pollockova No. 5, 1948 je takrat postala najdražje prodana slika vseh časov. Če bi Carone sliko Teri Horton prepoznal za Pollockov original, bi gotovo dosegla astronomsko ceno.
Leta 2015 se je v San Diegu pojavila nova slika, ki naj bi bila Pollockovo delo. Lastnika sta začela z dolgim in dragim postopkom dokazovanja pristnosti. Primer je sprožil razpravo, ali trg z umetninami sploh sprejema kakršenkoli dokaz o pristnosti umetnine. Če bi bila slika iz San Diega avtentična, bi bila ena izmed nekaj več kot sto znanih Pollockov in bi dosegla ceno do 160 milijonov dolarjev. Sliki so potrdili izvor, jo pregledali z znanstvenimi metodami, pregledali delni prstni odtis in podpis, njeno avtentičnost sta potrdila dva strokovnjaka. Vse to ni pregnalo dvomov, ali je slika res original. Dvome spodbujajo tudi zbiratelji Pollocka. Gre za izjemno bogato elito, ki v svoje kroge ne želi sprejeti novih članov. Ne želijo si nekoga, ki se je pravkar povzpel po družbeni lestvici, ali nekoga, ki ima v lasti samo enega Pollocka. Glede na to, da naj bi obstajalo približno sto Pollockov, so nekatere slike, ki se pojavijo, verjetno avtentične, vendar si lastniki Pollockov ne želijo novih članov v svojem klubu. Pollockovim delom pa rasteta popularnost in vrednost.
Meglica Stephena Sachsa
Ameriški dramatik in režiser Stephen Sachs (1958, San Francisco) je študiral na gledališki akademiji Los Angeles City College. Najprej je delal kot igralec, leta 1987 pa je debitiral tudi kot gledališki režiser z lastno adaptacijo besedila The Baron in the Trees. Z Deborah Lawlor sta leta 1990 ustanovila The Fountain Theatre v Los Angelesu, kjer je eden od umetniških vodij. Za to gledališče je napisal več besedil in tam pogosto tudi režiral. Od ustanovitve dalje je gledališče dobilo več kot 260 nagrad za svoje delo, prejelo je tudi priznanje mestnega sveta Los Angelesa za obogatitev kulturnega življenja v mestu. The Fountain Theatre je edino majhno gledališče, ki je kar štirikrat prejelo nagrado Ovation (nagrado za gledališko odličnost južne Kalifornije) za najboljšo predstavo.
Stephen Sachs je napisal več dramskih besedil: The Golden Gate (1991), Sweet Nothing in My Ear (1998), Mother's Day (1999), Central Avenue (2001), Open Window (2005), Bakersfield Mist (2012), Cyrano (2012), Heart Song (2014). Napisal je tudi več adaptacij dramskih del: The Baron in the Trees (1987), Strindbergovo Gospodično Julijo z naslovom Miss Julie: Freedom Summer (2007), Gilgameš (2007).
Režira v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi in na Kitajskem, njegove drame pa uprizarjajo v ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji ter so prevedene v številne tuje jezike. Za svoje delo je prejel več najpomembnejših nagrad kot režiser in dramatik. Je edini režiser v Los Angelesu, ki je dvakrat prejel nagrado Ovation za najboljšega režiserja, ob tem pa še nagrade LA Weekly, NAACP Theatre, Los Angeles Drama Critics Circle, nagrado Maddy in več nagrad Drama-Logue. Kot dramatik je bil večkrat nominiran za najprestižnejše nagrade, veliko število jih je tudi prejel.
Zgodba upokojene voznice tovornjaka Teri Horton, ki je rada srknila kozarček žgane pijače in sočno zaklela, njena bitka z bogataškimi elitami za avtentičnosti slike, ki jo je kupila v trgovini z rabljeno šaro, je bila Stephenu Sachsu navdih za Meglico, ki je svojo krstno izvedbo doživela v The Fountain Theatru v Los Angelesu 6. novembra 2011. Za dramo je prejel nagrado Elliota Nortona za najboljšo igro. V uprizoritvi Meglice v Londonu je vlogo Maude odigrala Kathleen Turner.
Brezposelna natakarica Maude kupi v trgovini z rabljenimi predmeti svoji prijateljici za rojstni dan najgršo sliko za tri dolarje. Prijateljica grdo darilo zavrne. Maude organizira garažno razprodajo in sliko opazi učitelj likovnega pouka na bližnji srednji šoli. Zdi se mu, da bi to lahko bila še neodkrita slika razvpitega Jacksona Pollocka, ki je gotovo vredna milijone. Maude zaprosi Mednarodno fundacijo za umetnostnozgodovinske raziskave za izvedenski pregled.
Eminentni newyorški umetnostni zgodovinar, strokovnjak na področju abstraktnega ekspresionizma Lionell Percy naj bi podal objektivno izvedensko mnenje o tem, ali je slika avtentična ali ne.
Ob njunem srečanju pride do trka dveh svetov – na eni strani neizobražena ženska nizkega družbenega položaja, na drugi strani univerzitetno izobražen strokovnjak za umetniške ponaredke iz centra New Yorka. Med njima se razvije debata o družbenih razredih, resnici in umetnosti. Besedilo duhovito odpira temo družbenih slojev in na humoren način govori o pomenu umetniškega dela ter zastavlja vprašanje, kaj je tisto, kar loči umetnost od neumetnosti, kaj je tisto, kar naredi umetnost za pravo umetnost. Besedilo na prvo mesto ne postavlja vprašanja avtentičnosti slike, temveč zastavlja vprašanje o razredni razslojenosti. Bogataška elita, ki obvladuje trg z umetninami, z viškom in prezirom gleda na žensko s socialnega dna, ki bi se s svojo morebitno najdbo originala slavnega slikarja povzpela med družbeno elito. Kar je v dokumentarcu Who the *$&% Is Jackson Pollock? za neizobraženo Teri Horton izjavil likovni strokovnjak Thomas Hoving – Ona nima pojma. Jaz sem strokovnjak. Ona ni, velja tudi za Maude v drami Meglica. Neizobražena natakarica, ki se v svojem življenju ni povzpela višje od prikoličarskega naselja, ne sodi v družbeno elito bogatih zbiralcev umetnin. Zato se bodo na vse načine trudili, da ji vrata v njihov svet ostanejo zaprta. Ob tem vprašanje avtentičnosti slike postaja drugotnega pomena.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/4,9 Mb)