Bridget O'Connor je izdala dve zbirki kratkih zgodb (Here Comes John in Tell Her You Love Her), njene kratke zgodbe so objavljene tudi v številnih antologijah. Napisala je več radijskih iger in dramo The Lovers. Je soavtorica drame News From the Seventh Floor. Za Zastave je prejela nagrado Pearson Playwright Award. Bila je tudi koscenaristka filma Sixty Six (Working Title). Trenutno se ukvarja s pisanjem filmske priredbe za filma Tinker Tailor (Working Title) in Three Musketeers (Warner Bros). Piše tudi kratke zgodbe, ki bodo izšle v novi zbirki.
Nam lahko na kratko predstavite drami, ki ste ju napisali pred Zastavami; to sta The Lovers (Ljubimca) in News From The Seventh Floor (Novice iz sedmega nadstropja)?
News From the Seventh Floor sem napisala s svojim partnerjem Petrom Straughanom. Gre za besedilo, napisano za točno določeno prizorišče, in sicer je bila to znana veleblagovnica tik pred zaprtjem. Gledalci so se sprehajali po različnih nadstropjih zgradbe in postopoma odkrivali zgodbo. V predstavi smo uporabili veliko različnih zaslonov in videa, izrabili pa smo tudi različne atmosfere, ki jih je zbujala velika in tiha veleblagovnica. Bila je fantastična izkušnja.
The Lovers pa je klasično dramsko besedilo. Dogaja se v Newcastlu. Govori o dveh žigolojih; prvi je starejši moški, ki izgublja vid, drugi pa je zelen vajenec, ki ga stari najame za delo, zanj skrbi in postane sčasoma odvisen od njega.
Katere teme vas pri dramskem pisanju najbolj vznemirjajo?
Zanimajo me odnosi med ljudmi, ki so jih v sobivanje prisilile okoliščine, ne lastna želja. Pa tudi teme tovarištva in izdajstva, takšne vélike teme.
Večina kritikov je vašo igro Zastave označila za komedijo. Ste z Zastavami res želeli napisati predvsem komedijo?
Da. Predvsem sem hotela napisati nekaj takega, da bi se ob pisanju tudi sama zabavala. Zastave sem si sprva zamislila kot hrupno burko ali farso, toda že v prvi verziji je prišlo na površje, da so stiske likov precej mračnejše in bolj intenzivne. Začutila sem, da je njihova osrednja dilema predvsem tragična: »Zakaj ni moje življenje takšno, kakršno si zaslužim?« Človek upa in sanja in čaka, da se mu bo nekaj zgodilo.
Nekje sem prebrala, da ste Zastave kot nenaročen rokopis poslali v gledališče Royal Exchange Theatre v Manchestru, kjer so se odločili, da ga bodo uprizorili. Nam lahko poveste več o nastanku igre − od kod ideja, navdih, vaše želje ob pisanju?
Ko sem pisala Zastave, sem se preselila na Irsko. Rodila sem otroka, punčko, in zdelo se mi je, da je pravi čas, da se preizkusim v samostojnem pisanju za oder. Veliko sem premišljevala tudi o svojem otroštvu in o dolgih poletjih, ko smo na Irskem taborili na čudovitih plažah, pa o tem, kako neznansko svetli so se zdeli tisti dnevi, in kako se ti zdi, ko si majhen, vse mogoče. Tudi osebe v Zastavah hrepenijo po tistih plažah in po nedolžnosti tiste vrste, kajti tega nimajo: prepričani so, da si zaslužijo nekaj boljšega. V ugodnejših okoliščinah bi bili lahko vsekakor bistveno boljši ljudje. Zamislila sem si osrednjo podobo barake. Nekaj let prej sem bila namreč na nekem otoku blizu irske obale, kjer sem videla res grdo plažo, nastlano z avtomobilskimi karoserijami, in ta podoba me je dobesedno zasledovala. Tista čudovita plaža je postala sanjska dežela, po kateri tako močno hrepenijo liki v drami. Kadar pišem kratke zgodbe, je ena od stvari, ki me zanimajo, ravno hermetični svet likov, njihovo hotenje, da bi ozko zaprli svet okoli sebe.
Sprva sem si v Zastavah zamislila lika postavnih reševalcev iz vode, neke vrste standardni material, če se tako izrazim. Ko pa sem začela pisati, sem začutila, da bi se morala lika ujemati z njunim okoljem in biti tudi njegov odsev. Reševalca iz vode sta nekakšna nasedla kita na svoji plaži in se pri svojem delu ne odlikujeta ravno najbolje. Ko sem idejo razvijala, se je izkazalo, da moram ugotoviti, kaj vse še skrivata v sebi.
Kako dolga je bila torej pot od prvega osnutka Zastav do premiere?
Najprej je trajalo skoraj eno leto, da so Zastave prišle na vrh kupa rokopisov v Royal Exchange Theatru, potem pa še eno leto, da sem rokopis dodelala. Se pravi, da niti ne tako dolgo. V tistem času, še pred premiero, pa sem se tudi že preselila nazaj v Anglijo.
Zastave so v Manchestru najprej uprizorili na malem odru, v Studio Theatru, kmalu pa so jih prestavili na veliki oder. Od takrat so doživele kar nekaj novih uprizoritev.
So liki v Zastavah popolnoma izmišljeni ali jih navdihujejo resnični ljudje?
Liki so izmišljeni, temeljijo pa na meni.
Meni se zdi, da so Zastave smešne le na površini. Zdi se mi, da lahko pod komično površino berem zgodbo o životarjenju dveh moških v najboljših letih, ki nista sposobna zares zagrabiti življenja v svoje roke. Ob streljanju galebov sanjarita o službi na najlepši plaži, za katero pa se v resnici nista pripravljena dosti potruditi. Se vam zdita Howie in JJ bolj komična ali bolj tragična?
Mislim, da Zastave najbolje funkcionirajo kot drama o dveh nasedlih moških, ki ju druži in veže njuna situacija, pa tudi skupna mračna preteklost. Upam pa, da delujejo tudi na drugih ravneh. V nekem smislu je to zelo običajna situacija: človeka, ki sovražita svoje delo, hkrati pa je njuno delo njun celotni svet.
Na splošno imam rada črne komedije in mislim, da je komedija precej bolj smešna, če ima grenak priokus.
Vse štiri osebe v Zastavah, ki s svojimi odličnimi dialogi zbujajo smeh, so tragične ali pa, vsaj na neki način, žalostne – Howie je osamljena sirota, JJ v resnici izkorišča vse ljudi na svoji poti, da bi dosegel, česar si želi, Brendan prinese žalost v svoji zgodbi o dogodku na plaži, Uršula pa trpi zaradi strtega srca. Zakaj toliko grenkobe v navidez vedri komediji o dveh čudaških reševalcih, ki sebe vidita kot reševalca iz nadaljevanke Obalna straža?
Ne vem, če je v Zastavah res toliko grenkobe oziroma celo preveč grenkobe. Rada imam temo in rada imam mračne štose. In zdi se mi, da je nekaj mračnega v ljudeh, ki se počutijo, kot da so v zaporu, in so prepričani, da obstaja prava svoboda onkraj njihovega trenutnega življenja in da jih neverjetna sreča čaka, če bodo kdaj dospeli v obljubljeno življenje. Pri takih likih hitro sprevidiš, da svojo temo vlačijo vsepovsod s seboj − tudi če bi dobili službo, po kateri tako zelo hrepenijo. Mislim, da me v Zastavah ni zanimalo, kako spremeniti like ali kako jih odrešiti. V veliki meri se popolnoma zavedajo, kaj so storili in kdo so. Njihove sanje pa je treba braniti, in oni sami so pripravljeni storiti vse, da bi svoje sanje ohranili, in prav to je tisto, kar izvemo o njih.
JJ in Howie prenehata biti simpatična 'luzerja' v trenutku, ko pustita utoniti Brendana in ko postaneta človeka brez morale. Njuno končno dejanje postavlja celotno dogajanje Zastav v drugo luč. Sta Howie in JJ povsem moderna individuuma, ki sta za dosego svojega cilja pripravljena storiti vse, ali pa sta preveč butasta, da bi se zavedala posledic svojih dejanj?
V bistvu ne mislim, da sta tako zelo butasta. Storita, kar je pač potrebno storiti. Dobro vesta, kaj se bo zgodilo: prišel bo nov inšpektor in onadva ga bosta čakala. Kralja svojega sveta sta in na nek način hočeta ostati v svojem kraljestvu, pa čeprav hrepenita po drugem, boljšem kraljestvu.
Kakšni časi so bili, ko ste pisali Zastave? Mislim na vaše osebno obdobje in tudi na ekonomsko-politično situacijo države. Je bil to še vedno čas visoke gospodarske rasti Irske?
Ko sem pisala Zastave, sem sicer res živela na Irskem, a sem se približno po enem letu preselila nazaj v Anglijo, zato bi to težko komentirala. Na Irskem sem bila zmeraj zgolj obiskovalka in tam nikoli nisem živela kot stalna prebivalka.
Kar pa zadeva mene osebno, naj povem, da sem Zastave napisala leto dni po tistem, ko sem doživljala velike spremembe. Okrevala sem po dolgotrajni bolezni, rodila sem, preselila sem se iz ene države v drugo. Zame je bilo to precej samotno obdobje, hkrati pa tudi zelo ustvarjalno, in če ne bi toliko deževalo, bi bila najbrž še vedno na Irskem.
Ste sodelovali pri nastajanju krstne uprizoritve v Royal Exchange Theatru? Če ste, nam prosim povejte več o tej izkušnji.
Da. Ekipa v Manchestru je bila zelo odprta in me je, začetnico na področju dramskega pisanja, gostoljubno sprejela. Zastave so dobile dokončno obliko prav v gledališču. Tudi z režiserjem in scenografom sem imela zelo dober in ustvarjalen odnos. Srečo sem imela, da sem lahko delala z njima.
Kakšni so bili vaši občutki ob ogledu krstne uprizoritve? Ste bili zadovoljni z njo?
Zelo. Zastave so igrali na malem odru, publika je sedela na stolih ob robu plaže. Krasen večer je bil.
Kaj trenutno počnete? Pišete kaj novega za gledališče?
Zaposlena sem z več projekti. Pišem scenarije, pa tudi dve drami čakata, da se bosta sami napisali. In tudi prozo pišem.
Oktober 2009
Prevedla Tina Mahkota
Povezave: