Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 5. 2012

Dramaturgija z močjo kladiva in natančnostjo pincete

Avtorski projekt Kladivo ali pinceta? Simone Hamer, pred kratkim izučene za poklic dramaturginje, skozi gledališko miniaturo praktično in teoretsko premišljuje zakonitosti in paradokse tega poklica.

Simona Hamer

Avtorski projekt Kladivo ali pinceta? Simone Hamer, pred kratkim izučene za poklic dramaturginje, skozi gledališko miniaturo praktično in teoretsko premišljuje zakonitosti in paradokse tega poklica. Avtorica se odloči zaobrniti logiko dramaturške vloge, ki v predstavah navadno ostaja skriti člen v zaodrju. Pri tej gledališki tematizaciji dramaturškega poklica to kognitivno nematerialno delo par exellence paradoksno dobi svojo materializacijo. Dramaturgija naj bi bila »umetnost izginjanja«, kakor v epilogu kratke drame Simone Hamer v šestih dejanjih po Aristotelu in Freitagu, ki je kot prizor vključena v predstavo, pravi neznani avtor. Ko je delo dramaturgije uspešno, je nevidno, uspe mu v celoti zabrisati svoje sledi, da učinkujejo samo še nevidne vezi, ki spajajo prizore in dialoge; da delujejo vrstni redi, povezave, premori in detajli. Simona Hamer se odloči to nevidno delo narediti vidno v skoraj aktivistični drži, usmerjeni proti še kako aktualnim klevetanjem politike in širše javnosti proti »lenuharskim« oziroma »parazitskim« umetniškim poklicem, kamor je nedvomno prišteta tudi »efemerna« dramaturgija. Dramatičarka in dramaturginja tako v avtorskem projektu poleg svoje privzame še dodatne, v gledališču navadno bolj vidne vloge režiserke in performerke (oziroma igralke nosilne vloge – lika dramaturginje Simone Hamer). Vse te poklice v predstavi obvladuje z nekakšno sproščenostjo in suverenostjo, pri kateri nikoli ne pretendira k nečemu, kar ni. Simona Hamer ni igralka, temveč dramaturginja, ki igra, kar njen lik naredi še toliko bolj zanimiv. Ta »multitasking« pa pokaže tudi na za lasten poklic nepogrešljivo celostno poznavanje mehanizmov gledališča. Dramaturginja se zdaj namesto v fantomski obliki pojavi živo prisotna na odru. S tem pokaže, da je sam poklic mnogo več kot sedenje v parterju med vajami. Da bi razprostrla vlogo dramaturgije, mora pokazati celoten gledališki dogodek.

Temo dramaturgije avtorica obravnava s kar najbolj raznolikih vidikov in na različne načine. Začne s povsem osebno zgodbo o poklicni odločitvi, ki je pravzaprav kontingentna, ta zgodba pa se nato razvije v prizor uradnega opisa poklica dramaturga s strani zavoda za zaposlovanje, ki je v svoji rigidnosti precej komičen. Ko se prizor konča z nespodbudnimi statistikami, ki še za naslednjih osem let ne predvidevajo nobenega delovnega mesta za dramaturge, pa se zdi, da nastopajoča ne govori samo o svojem poklicu, ampak o celi vrsti humanistično izobraženih vrstnikov ali pa celo o celotni brezperspektivni generaciji. Dejstvo, da za desettisoče mladih mesta na trgu dela ni, je zastrašujoče. Predstava pa kljub temu nikakor ni defetistična, nenazadnje že dejstvo, da mlada dramaturginja pravkar pred nami prikazuje avtorski projekt, govori o tem, da mladi vendarle imajo znanja in sposobnosti, ter da kljub ne ravno rožnatim pogojem vseeno najdejo načine, da ustvarjajo. Avtorica se ne obotavlja natančno tematizirati te svoje pozicije na trgu dela, v katero jo silijo okoliščine, in mora zato nenehno iznajdevati načine za samopromocijo. Tako v predstavi vsakemu gledalcu z radostno, a tudi ironično gesto lastnoročno izroči mapo s svojim življenjepisom in ne pozabi dodati, da jo lahko brez problema izročimo komurkoli, ki bi ga utegnila zanimati.

Predstava je izredno dinamična in hitro menja registre gledališkega jezika. Performerka nam v določenem momentu z izvrstnim petjem uprizori muzikal o mladi dramaturginji, parodijo svojega poklica. Pri tem uporablja besedila slovenskih pop pesmi, kot je na primer Ne grem na kolena Saše Lendero, ki v novem kontekstu odlično in nadvse komično funkcionirajo. V naslednjem trenutku vidimo nastopajočo sedeti v ozadju odra, osvetljeno z lučjo, ki meče močno senco čez njen obraz, medtem ko skoraj mantrično izgovarja sekvenco vprašanj, ki se tičejo dejavnosti dramaturga. Pri tem prizoru odlično pride do izraza močna zavezanost akterke gledališkemu procesu in poglobljenost poklica, ki mu ni moč priti do dna z banalnim opisom Zavoda za zaposlovanje. Avtorica se igra tudi z anticipacijo gledalca, saj že na začetku izda trajanje predstave in pove minuto iztočnice za aplavz in tako razgrne časovnost dogodka, kar sicer navadno v predstavah ostaja skrita informacija. Vseeno pa se dramaturgija dogodka z nami poigra do te mere, da večkrat pozabimo na uro. Mestoma tudi dramaturška pomagala, kakršna je na primer »dramaturška črta«, eksplicira na primeru odločitev v predstavi. Ta avtoreferenčnost, vidnost siceršnje nevidnosti, pa v predstavo vselej vstopa na – dramaturško premišljenih mestih. Seveda dramaturgija, kljub temu da je obravnavana iz mnogih perspektiv in kljub dejstvu, da se avtorica igra ravno z njeno vidljivostjo, v gledališkem dogodku ni in ne more biti povsem transparentna. Dramaturginja predstave vedno ve več, kot ve gledalec. 

Ob ogledu predstave Kladivo ali pinceta? Simone Hamer bi se nedvomno tudi marsikateri za poklic še neodločen srednješolec kljub vsemu odsvetovanju politikov in nemara svojih staršev upal odločiti za umetniški poklic. Nenazadnje umetnost vendarle še ima moč kladiva in natančnost pincete, ki proizvajajo nematerialne produkte neprecenljive vrednosti, pa naj se s tem naši ekonomisti in politiki strinjajo ali ne.

***

Festival preglej na glas 2012, sedmič. Festival dramske pisave, festival delovanja in dejanja. Festival, ki se dogaja v gledaliških dvoranah, na javnih prostorih in v zasebnih stanovanjih. Festival, ki išče različne možne načine pozicioniranja umetniškega in preizkuša drugačne formate delovanja. - Od 6. do 26. maja 2012.

Nika Arhar, urednica festivalskega biltena preglej na glas 2012

Preglej na glas

Povezani dogodki

Katja Čičigoj, SiGledal, 26. 5. 2012
Gledalec kot gost
Nika Arhar, SiGledal, 1. 6. 2012
Festival se je zaključil, (minutna) drama ostaja
Nika Leskovšek, SiGledal, 29. 5. 2012
Po trnovi poti umetnosti
Nika Arhar, SiGledal, 6. 5. 2012
Kako iz minutne drame narediti festival?
Andreja Kopač, 9. 5. 2012
Oni žive & Kaj pa mi?
Jasmina Založnik, SiGledal, 11. 5. 2012
Motnja v sistemu
Pia Brezavšček, SiGledal, 21. 10. 2010
Koncert za mizo – že kar gledališka situacija?
Katja Čičigoj in Pia Brezavšček, SiGledal, 11. 4. 2012
»Skratka, letos nič novega.«
Pia Brezavšček, SiGledal, 27. 9. 2011
Raznorodnost forme in kvalitete