Dramatik Anton Pavlovič Čehov, slovenskim (rednim) konzumentom gledališča najbolj poznan po delih Utva, Tri sestre, Češnjev vrt in Striček Vanja, je svoj dramski kredo pričel sestavljati s precej nepoznano in (s)kritizirano dramo Platonov. Mlad študent medicine je gojil strast do literature, ki jo je označil za »svojo ljubico«, in v svojo sploh prvo dramo zajel vso bol in radost človeka iz mesa in krvi. Resničnega človeka, transformiranega v mladega vaškega učitelja Platonova, ki z donhuanovskim brezkompromisnim tempom bega od enega do drugega krila in s strindbergovsko bolestjo išče svoj duševni mir.

Drama Platonov je koktejl smeha, vznemirjenega pričakovanja in žalostne usode, začinjen s ščepcem melodramatičnosti, kar je na oder – dolžini besedila navkljub – uspešno projiciral režiser Vito Taufer, ki se je podpisal tudi kot avtor priredbe. Štiri dejanja, sestoječa iz vrste prizorov, se – scensko in kostumsko – gibljejo družbeno kronološko; od ikonografije dobe Čehova, preko zametkov modernizma pa vse tja do današnjih dni. Platonov je aktualen in je takratni (več ali manj samo denarja in alkohola željni) aristokratski družbi nastavil ogledalo, kakor je lahko s prstom uperjen tudi v skorumpiranost in množično ignoriranje vrednot in idealov, gojenih v demokraciji. Ravno duh sedanjosti, ki se zaradi bistva drame same še ni docela izkristaliziral, gledalcu omogoča permanentno recepcijo celotnega dogajanja, sicer baziranega na propadu naslovnega junaka. Do samega (tipično čehovskega) konca pa teče vijugava pot z na gosto posutimi postojankami izmenjavajoče se strastne in nesrečne ljubezni, medgeneracijskega razkola (oče – sin), analogije s Tolstojevo tragično junakinjo Ano Karenino (ko gre za vprašanje ženske eksistence) in Sizifovega dela. Le-to vseskozi opravlja protagonist, ki se – resda »samo« z besedami – po robu postavi pridobitniški logiki takratnega družbenega ustroja in se neuspešno spopade s tisočletno skalo človeških zablod.

Znotraj zreduciranih odnosov vseh oseb, od aristokratov do revežev, je v oči bijoča vodilna zgodba Platonova, ki je, na lastno pest in brez privržencev, skušal spremeniti (zarjavelo) filozofsko kolesje, vendar so ga na stari tir pijančevanja in brezbrižnosti vedno znova (predvsem po lastni neumnosti) zapeljale razne ruske femme fatale.

Platonov nekako ne ustreza dramaturškim smernicam ostalega (nadaljnjega) dramskega udejstvovanja Čehova; junak s svojim inteligentnim sarkazmom vzbuja smeh, ženske pa bolj kot po Moskvi hrepenijo (in so v večini primerov tudi uslišane) po neplatonski ljubezni z dramskim junakom.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)