Bližamo se koncu prvega dela vaj.

In s temi besedami Zbor zapušča Kreona (in se konča drama drama):

Razsodnost!
Je prvi, največji vseh blagrov.
Nikdar se ne pregreši čez bogove!
Ohole besede
vračajo prevzetnežem udarca,
ki jih na starost izuče
razsodnosti.*

Kreon je zlomljen, dramatično napeto je le nekaj trenutkov prepozno popustil, prepozno spoznal svojo zmoto in njegov svet se je razblinil. Božja uravnilovka se je že sprožila. In zdaj Kreon vso krivdo prevzame nase, zdaj se opravičuje in moleduje za smrt: Pridi, o pridi,/usoda, srčno zaželena,/pripelji poslednji mi dan!/Pridi, o pridi,/da več mi ne vzide/jutrišnji dan. Svet pa mirno potuje po svojih tirih naprej do naslednje postaje, ko bo spet kdo izstopil.

Tudi nam pa Sofokles (za počitnice) zastavlja ključno vprašanje: Kdo pa v vašem času uravna svet? Vprašanje je zvito, ker je univerzalno in globalno, zato pa neločljivo povezano z vprašanjem vere in religije, s tem pa tudi etike in morale, z 'nenapisanimi, večnimi zakoni', o katerih razpreda Antigona.
Napisane zakone lahko obideš (saj vsi spremljamo informativne medije, ne?), jih lahko preinterpretiraš, zmanipuliraš (jezno prhnem, saj jih pravni strokovnjaki kot prav(n)i umetniki režirajo kot dramske tekste) tako da za nekoga veljajo bolj in za drugega manj.

In na tem mestu naj za trenutek odloži svojo krivdo dragi Kreon, da mu čestitamo, ker prav on ni izrabljal, manipuliral napisanih zakonov. Le razsodnosti mu je manjkalo, saj je birokratsko ozkogledo pozabil na drugo plat te preklete zgodbe Labdakidov. In vse plačal, brez skrbi, sodne stroške je kril iz lastnega žepa. Tako je očitno včasih to bilo.

Nam pa spet potrka Sofokles: Oprostite, ampak niste mi odgovorili, kdo potem v vašem času uravnava svet? Včasih se obnašate, kot da tudi vaš svet mirno potuje po pravičnih tirih in na postajah izvrže nerazsodne.

Kovčki so polni, potovanje se je začelo.
Se vidimo septembra.

*S podobno pomiritvijo konča Voditeljica Zbora tudi v Sofoklesovi drami Trahinke: 
Silne strahotne si videla smrti/in muke neštete, kot ni še nihče jih trpel./In nič od tega, kar ne bi bil Zevs.