Švicarski dramatik Lukas Bärfuss je bil rojen leta 1971 v Thunu. Študiral je založništvo, od leta 1997 pa dela kot svobodni pisatelj. V gledališče je prišel, ko je kot dramaturg sodeloval pri uprizoritvi prijatelja, režiserja Samuela Schwarza, s katerim še vedno sodelujeta v gledališki skupini 400asa. Samuel Schwarz je od leta 1998 krstno uprizoril osem od enajstih Bärfussovih iger. Švicarsko javnost je razburila njegova najnovejša igra Seksualne nevroze naših staršev (Die sexuellen Neurosen unserer Eltern), ki je bila krstno uprizorjena februarja 2003 v Baslu v režiji Barbare Frey. Za Seksualne nevroze je prejel knjižno nagrado kantona Bern 2003.
Odkod ideja za igro Seksualne nevroze naših staršev?
Pomembna osnova široke raziskave za to igro je bil razvoj švicarske psihiatrije v predprejšnjem stoletju. Obe veliki osebnosti s tega področja, August Forel in Eugen Bleuler, sta sama sebe štela za filantropa, hotela sta izboljšati družbo, izkoreniniti revščino, zatreti alkoholizem, ki je bil že takrat, nič manj kot danes, velik družbeni problem. Hotela sta narediti nekaj za duševno bolne. Vse to so bili občudovanja vredni cilji, z njima so se solidarizirali mnogi častivredni ljudje, mnogi socialisti in socialdemokrati. Rezultat je bila vzpostavitev velikanskega represivnega aparata. Marginalci so bili sistematično dokumentirani, staršem, za katere niso bili prepričani, da bojo lahko skrbeli za svoje otroke, so te otroke odvzeli. Ženske so sterilizirali, moške kastrirali, ljudi, ki se niso prilegali tej lepi sliki, so zaprli. V tem pogledu je bila Švica pionirka. Bistveni del knowhowa za svojo evgeniko in uničevanje nevrednega življenja so nacisti dobili iz Švice. V nemških službah je bilo veliko švicarskih znanstvenikov. Po zlomu leta 1945 so v Nemčiji s to prakso v celoti opravili. V Švici pa je živela naprej, in sicer do današnjih dni, vse do generacije naših staršev. Še leta 1974 so iz socialnohigienskih razlogov kastrirali moške in ženske.
Zakaj ste za glavno osebo izbrali Doro, šestnajstletno zaostalo punco?
Dora ni nenevarna, to je tisto, kar je neprijetno. Čeprav je očitno prizadeta, mi ni šlo za vprašanje, kako se vedemo do teh ljudi. Kar doživi Dora – odkritje, da ne razpolagamo popolnoma sami s seboj, doživi vsakdo v svojem življenju. Vsak človek se mora soočiti s spoznanjem, da ni povsem svoboden. Zdi se mi, da se temu reče tudi socializacija. Da se odrečeš določenim rečem, ker veš, da boš s tem odrekanjem šele lahko zaživel v neki družbi.
Vaša igra ima zelo zanimiv naslov. Koliko je pomemben za razumevanje igre?
Naslov je pogosto razumljen narobe. Meni ni šlo konkretno za moje starše, za generacijo '68, kakor se na to neredko gleda. Šlo mi je edinole za dejstvo, da prvič vsi brez izjeme izhajamo iz seksualnosti svojih staršev, hkrati pa o njej nič ne vemo. Svojih staršev si ne moremo in ne želimo predstavljati kot seksualna bitja. Če pa to vendarle storimo, s tem celó normalno obnašanje postane nevrotično. Naslov je tudi kontrapunkt igre, v kateri se vse vrti okrog Dore.
Če Dora drži zrcalo družbi, kako svetla je naša prihodnost? V času odpiranja mej med državami imamo čedalje manj razumevanja za vse in vsakogar, ki (kar) ne spada v večino. Smo dovolj zreli, da se vidimo v sočloveku?
Kaj je v kakšni družbi dopustno in kaj ne, tega ni mogoče sistematizirati, v najboljšem primeru dobimo seznam nevroz. Ta ne more biti vodilo v življenju. Potrebno je lastno podvrženje. Da bi bil svoboden, mora človek sprejeti svojo nesvobodo. Tega se lahko naučiš, učiti pa tega ne moreš. Dora je veliko predobra učenka, zato je monstrum in škandal. Ona ima to, to, kar ji delajo, rada. Nima problema s tem, da je žrtev, in tako doseže določeno svobodo, strašno svobodo, seveda. Aspiracija naše družbe je, da se posamezniku omogoči stremljenje k sreči, ne pa, na primer, lastna definicija pojma sreče. Pojem sreče je že definiran in v tem se kaže totalitarnost liberalizma. Če nekdo kot Dora definira svojo srečo in stremi k njej, to drugi zelo hitro razglasijo za nesrečo. Stremeti k lastni nesreči je vendar implicitno prepovedano.
Dokler Dora škodi samo sebi, je ideja primerna. Tisti hip pa, ko daljnosežno spremeni dejanskost, ko zanosi, je fleksibilnost idej izčrpana. Da bi zaščitili svojo idejo, morajo drugi zdaj sami spremeniti dejanskost, in z njihovim dejanjem postane ideja zlagana. To zlaganost se laže tolerira od protislovja. Tragično je, da ideja liberalizma zagovarja prav to, namreč, da je treba tolerirati protislovja.
Igra je sestavljena iz petintridesetih zelo kratkih prizorov. Lahko bi rekli, da je način pripovedi, ki ga uporabljate, bolj značilen za film. Zakaj ste izbrali tako strukturo?
Ja, film je moja velika ljubezen in rad imam kratkost, preciznost, nezapletenost. Za vsak prizor zmeraj iščem najbolj dramatično rešitev in ugotovil sem, da je ta največkrat tudi najkrajša. Presenetljivo pa se dramaturgija igre vendarle zelo dobro prilega odru.
Jezik v igri je tudi zelo poseben. Uporabljate zelo kratke stavke, stvari poveste take, kot so, ne da bi jih poskušali olepšati. Zelo zanimiva je tudi uporaba ločil. Skoraj izključno uporabljate piko, tudi v vprašalnih stavkih. Lahko poveste kaj več o jeziku in uporabi ločil?
Režiserja in igralke ter igralce bi rad pripravil do tega, da bi sami našli besedilo, njegovo melodijo. Vprašaj je že preveč določen. Iz istega razloga sem se odrekel tudi režijskim napotkom.
prevedla Mojca Kranjc
Povezave:
- Tatjana Doma na Geslu
- Tatjana Doma na spletnem repertoarju slovenskega gledališča