Sprašuje Tatjana Doma, 16. 5. 2008

Pred premiero Ljudi in miši

Presenetilo me je, da sem lahko tako nor.

foto Damjan Švarc, Arhiv SLG Celje

Tik pred premiero prve slovenske uprizoritve drame Ljudje in miši v režiji Sama M. Strelca smo o občutjih in razmišljanjih ob zaključku študija predstave, o vsem tistem, kar se plete v igralskih glavah, sproščeno klepetali z igralcema Aljošo Koltakom in Tarekom Rashidom, ki  nastopata v glavnih vlogah Georgea in Lennija.



Kakšne so bile vajine asociacije, razmišljanja in vtisi ob prvem branju besedila Ljudje in miši?

Aljoša: Tekst mi je bil zelo všeč, ker se mi je zdelo, da je to tekst, ki zahteva nek klasičen uprizoritveni pristop in ravno takrat sem si želel, takšnega odrskega realizma.
Tarek: Mene je najbolj pritegnila tema velikega prijateljstva med glavnima likoma, ki pa tekom dogajanja odpira nove in nove probleme ter prinaša nepričakovane posledice.

Kateri so bili največji izzivi in morda celo težave pri oblikovanju vlog Georgea in Lennija?

Aljoša: Izzivi in težave tekom tega študija so bili zelo podobni kot pri vseh ostalih vlogah. Vloga Georgea je zame velik izziv predvsem zato, ker je to največja vloga v  moji karieri – tako po velikosti vloge, kot po času, ki ga kot George preživim na odru, pa tudi po intenzivnosti. Študija vloge pa sem se lotil, tako kot običajno.
Tarek: Strinjam se z Aljošo …

Si ob študiju vloge umsko zaostalega Lennija naletel na kakšne težave?

Tarek: Seveda. Nobena vloga ni lahka. Še posebej ne glavna. Ob študiju vloge Lennija sem se sam, in pa tudi vsi skupaj na vajah, veliko ukvarjal z vprašanjem Lennijeve retardiranosti. Za kakšno vrsto retardiranosti sploh gre pri njem. Kako se naj tega lotim. Z režiserjem Strelcem smo se veliko ukvarjali s tem in zdi se mi, da smo našli pravo pot.

V drami Ljudje in miši sta George in Lennie nerazdružljiva prijatelja. So soigralci v življenju sodelavci ali tudi prijatelji. Predvsem vidva, ko stopita z odra, vaju druži zgolj profesionalni odnos ali sta privatno tudi prijatelja?

Aljoša: No, nerazdružljiva prijatelja nisva. To sigurno ne. (Smeh obeh.) Tudi zelo malo prostega časa preživiva skupaj, razen tukaj v gledališču. Tarek živi v Mariboru, jaz v Ljubljani, tako da je že to neka ovira, da bi se tudi privatno več družila.
Tarek: Za prijateljska druženja igralci izkoristimo čas med dopoldanskimi in večernimi vajami. Sploh z igralci v istem študiju.

Tarek, kaj ti je všeč pri Aljoši kot igralcu?

Tarek: Težko vprašanje … (Aljošin smeh.) Všeč mi je, ker se na Aljošo kot igralca lahko zanesem. To se mi zdi zelo pomembno. (Spet Aljošin smeh.) No, vsaj do zdaj je bil zanesljiv. Bomo videli kaj bo na premieri. (Smeh obeh.)
Aljoša: Ja, čisto drugače bom igral … Pripravljam ti bombo! (Tareku.) Ja, in to je vse? Zanesljiv sem?
Tarek: Ne, jasno, da ga cenim kot igralca. Poznava se že z Akademije, kjer sva bila sošolca in sva že tam marsikaj skupaj doživela. O Aljoši kot igralcu lahko rečem le najlepše.
Aljoša: Meni je pri Tareku všeč predvsem to, predvsem pri tej vlogi, da se je pri njem zgodil velik napredek, v primerjavi z Akademijo, namreč to, da veliko hitreje 'šteka' nekatere stvari. (Smeh.)
Tarek: Ja,no, hvala.
Aljoša v smehu: Ja, res je. No, Tarek se mi zdi eden najbolj intuitivnih igralcev v slovenskem gledališču. Ima nek strašen talent, da v pravem trenutku pravilno zagrabi stvari. To je tisto, kar pri njem zelo cenim.

Aljoša, že na začetku si omenil, da si si zaželel odrskega realizma. V čem je čar realizma za igralca?

Aljoša: Ja, jaz ga imam rad. Kot sem že prej rekel, da sem se veselil študija Ljudje in miši prav zaradi tega. Čar realizma je v tem, da kot igralec nimaš možnosti pobega s kakršnokoli pozo. Jasno je, da na odru ne uprizarjamo realnega, vsakdanjega življenja, da se vse to prevede v odrski jezik.  Sploh tekst Ljudje in miši ponuja ogromno možnosti za igralca, nove in nove stvari, da se ga uprizoriti na mnogo načinov. Kateri je pravi sloj, ki ga uprizoritev razkrije, pa se mi zdi tisti pravi izziv.
Tarek: Vse je fino igrati, še posebej pa realizem. Meni je zelo blizu. Obožujem realizem. Pri tovrstnih uprizoritvah je čar v tem, kako življenje, ki je zunaj, prenesti na oder. Pri realizmu se ne da goljufati.
Aljoša: Ne gre za odkrivanje novih stvari, ampak da narediš čim manj napak. Vsak ton, vsaka gesta, vsak pogled morajo biti pravi. Če to ni 'zares' in iskreno in gre mimo gledalca, on to hitro začuti. In to je za igralca velik izziv.
Tarek: Biti odrsko naraven.

Kaj se vaju je najbolj dotaknilo v procesu oblikovanja vajinih vlog?

Tarek: Presenetilo me je, da sem lahko tako nor. (Smeh.)
Aljoša: Jaz sem rabil kar nekaj časa, da sem doumel, da je George dojema Lennija pravzaprav kot svojega otroka. To me je na nek način presenetilo, saj se mi ob prvem branju ta vidik njunega odnosa, odnos starš otrok, ni zdel tako bistven.
Tarek:
Če vlogo Lennija primerjam z drugimi vlogami v tekstu, je gotovo zahtevna v tem, da zahteva največjo igralsko transformacijo. Moral sem spremeniti hojo, obrazno mimiko, način govora. Vloga Lennija zahteva transformacijo vseh igralčevih izraznih sredstev. Kot Lenny sem vse to, kar v življenju nisem.
Aljoša: No, ja … (Smeh.)
Tarek: Vsi ostali lahko hodijo kot kavboji, jaz pa ne smem. (Smeh obeh.)

Kakšno je bilo sodelovanje z režiserjem Samom M. Strelcem?

Aljoša izstreli: Naporno. V smehu nadaljuje. Človek ne ve, kaj je pavza.
Tarek: Ja, res naporno, ampak izredno ustvarjalno.
Aljoša: Absolutno. Še pri nobeni predstavi, ki od igralca ne zahteva posebnega fizičnega napora, nisem bil po vaji tako izmučen, kot sem zdaj. Gre predvsem za močen možganski 'šus', ki si ga deležen med vajami.
Tarek: Predvsem gre za psihično utrujenost. Drugače pa smo se z režiserjem zelo lepo ujeli. Prvič sem delal z njim in moram reči, da je bilo sodelovanje z njim nadvse prijetno.
Aljoša: Tudi jaz sem zelo zadovoljen.

Kako se počutita tik pred premiero?
Aljoša: Počutim se dokaj sigurnega. Seveda z vedenjem, da so določene stvari še za izdelati, da so nianse, ki se jih da izboljšati. Za enkrat pa sem še kar miren. Nič me ne črviči, nimam neke blazne treme in strahu, da ne bi bilo v redu.
Tarek: Tudi jaz sem kar siguren. Počutim se varno. Ko pa pride petek, bomo pa, kot rečemo v igralskem žargonu, 'špricnili'.
Aljoša: Samo to še čakam, da se mi bo na vajah, ki nam še ostanejo, zgodilo, da bom komaj čakal, da bo petek.

Hvala za pogovor, na premieri pa … polomite si noge!

Povezave: 

- Tatjana Doma na Geslu
- Tatjana Doma na spletnem repertoarju slovenskega gledališča

Aljoša Koltak, Tarek Rashid

Sprašuje Tatjana Doma, 27. 11. 2009
Intervju z Bridget O’Connor
Sprašuje Tatjana Doma, 18. 5. 2007
Intervju s Patrickom Marberjem
Sprašuje Tatjana Doma, 21. 3. 2003
Intervju z Lukasom Bärfussem
Sprašuje Tatjana Doma, 18. 5. 2007
Intervju s Patrickom Marberjem
Sprašuje Tatjana Doma, 21. 3. 2003
Intervju z Lukasom Bärfussem