Renato Jenček je stopil na oder celjskega gledališča v sezoni 1991/92 in v tem času odigral več kot štirideset vlog. Izkazal se je kot interpret različnih žanrov: od komedije do tragedije, v klasičnih in sodobnih besedilih, tako v predstavah za odrasle kot v predstavah za otroke in mladino. V sedemnajstih letih neumornega ustvarjanja je na odru SLG Celje pustil velik pečat, obogatil celjsko kulturno življenje in s svojim ustvarjalnim žarom zaznamoval tudi slovenski gledališki prostor.
Kakšen je bil tvoj prvi, najzgodnejši stik z gledališčem?
Moje zanimanje za gledališče se je zbudilo ob prvih recitacijah v osnovni šoli. Bil sem priden učenec s posluhom za slovenščino in zato zelo primeren za recitale. Kasneje je prišel na vrsto dramski krožek, nato amatersko gledališče Postojna. Velik vtis name so napravile tudi predstave ljubljanske Drame, ki smo jih obiskali, ko sem bil še gimnazijec.
Kdaj si se odločil, da želiš postati igralec?
Sama zamisel, da poskusim srečo na sprejemnih izpitih na AGRFT pa se je porodila prof. Ireni Zorko, ki je bila tudi mentorica angleškega krožka in je tam opazila nekaj mojih burnih izpadov, reakcij. Zdele so se ji precej teatralne. Ker se, pošteno priznam, v celoti nisem videl na nobenem drugem faksu (plan B je bil študij slovenskega jezika in primerjalne književnosti), sem pač šel na sprejemne. Bil sem generacija, ki je morala takoj po maturi na služenje vojaškega roka, zato se mi je zdel vpis zelo oddaljen. Sploh pa sem imel po samih sprejemnih izpitih tako slab občutek, da rezultatov niti nisem šel pogledat. Prof. Zorkova, ki je bila blizu gledališkim krogom, je bila zopet tista, ki me je po telefonu obvestila, da sem izpite opravil in da bi bilo morda vendarle fino, če se grem tudi vpisat. No, tako se je začela ta moja kalvarija … (Smeh.).
Kako je Kranjčana, ki je otroštvo in mladost preživel v Postojni, zaneslo na štajerske konce?
Najprej sem dobil štipendijo v takratnem PDG Nova Gorica (opomba: danes SNG Nova Gorica), ki mi je nekako tudi najbolj odgovarjalo. Vedel sem, da bom lahko veliko delal, kar mi je takrat zadostovalo. Že med študijem me je zaznamoval Dragan Živadinov in celotno gibanje NSK. Stik s fizičnim gledališčem in drugačno estetiko, dramaturgijo, stik z gledališčem, ki se je upalo odločati o percepciji gledalca, me je popeljal na pot raziskovanja samega sebe in me zapisal med iskalce gledališke resnice, ki je lahko (!) drugačna od resnice stvarnega sveta in vendar bližja kozmičnim zakonom, ki jih moramo odkriti v našem življenju. V PDG sem eno sezono gostoval še kot študent, nato sem se vrnil na akademijo za diplomsko predstavo pri prof. Korunu (večji del študija pa sem bil v letniku prof. Dušana Mlakarja in prof. Kristijana Mucka). Kot absolvent sem se vendarle odločil za delovno razmerje v Drami SNG Maribor. Kmalu po mojem prihodu pa je tam prišlo do spremembe vodstva in v estetiki blišča se nisem našel, zato sem z veseljem sprejel ponujeno delo v Celju – takrat pod umetniškim vodstvom Blaža Lukana. Tako se je začel tek na dolge proge.
Član celjskega ansambla si od sezone 1991/1992 in v tem času si ustvaril preko štirideset vlog. Katere so ti ostale v najlepšem spominu? Je tudi kakšna vloga, ki se je ne spominjaš prav rad?
Najbrž se vseh lepih in manj lepih stvari spominjamo v nekem kontekstu časa. Ti spomini so sestavljeni iz mnogoterih dejstev, pogledov, barv … Včasih je tisto, kar je naokrog, pomembnejše od samega centra dogodka. Poseben je spomin na Dušo Škof (opomba: režiserka uprizoritve Skrivni dnevnik Jadrana Krta) in nastajanje predstave Skrivni dnevnik Jadrana Krta. Ogromno lepih in energetsko polnih spominov se mi porodi na predstavo Bližje (Patricka Marberja) v režiji Vinka Möderndorferja, ki smo jo igrali na 'Odrupododrom': napeta energija z vulkanskimi izbruhi …, in seveda razbita arkada na generalki pred očmi publike. Po petih letih so mi iznad očesa odstranili zadnji košček stekla, ki se je skrival pod kožo … Izjemno lep in prijazen študij Goldonijevega Sluge dveh gospodov, krasna mračnost v predstavi Halštat, obe v režiji žal že pokojnega Francija Križaja. Pa nesrečni Florentinski slamnik, kjer sem si tik pred koncem študija zvil nogo in nato s svežim mavcem komaj odigral premiero do konca. Kaj me je bolj bolelo: velik žulj na podplatu, ko so mi mavec odstranili, ali stavek Vita Tauferja: »Na vajah si bil 50 odstotkov boljši …«? Odkupil sem se z likom očeta v nenavadni poeziji predstave To ti je lajf. Tisoč spominov privre na površje, ko se takole ozreš nazaj. Igra s pari Matjaža Zupančiča, Kulak pod režijsko taktirko vojvodinskega Slovaka Michala Babiaka, Lucentio v Ukročeni trmoglavki Janusza Kice, Tartuffe v režiji Mileta Koruna, ne nazadnje Howard Katz – veliko prezgodaj umrla predstava, izjemna naloga, ko se celo življenje odvrti na odru in se mi še danes vračajo slike in stavki, občutki … Potem še velika satira z Evrofilijo Borisa Kobala. Ta krasen občutek, da lahko ljudi nasmejiš …, in ta groza, da bi morda lahko bilo še boljše.
Ko igralec stopi z odra, je konec odrske čarovnije, ko se predstava preneha igrati, počasi zbledi tudi v spominu gledalcev in ustvarjalcev. Kako se spopadaš z minljivostjo gledališča?
Zdi se mi tako kot v življenju: težiš k večnosti in po dolgih letih si rečeš: »Hvala bogu, da vse mine …« Ni me groza. Zbledijo predstave, vloge. Žalost me popade, ko se zavem, da se neka pomembna resnica spet oddalji in umre. Otožen postanem, ko se spomnim, kaj vse sem odkril pri nekem študiju, koga vse spoznal …, pa mi je zdaj že daleč. Depresija me popade, ko se zavem, kaj vse sem zgrešil in zagrešil. Ampak zato sem tak, kot sem, in zato: »Je ne regrette rien.«
Za tabo je dolga in pestra ustvarjalna pot mnogih vlog v žanrsko zelo različnih predstavah. Kako se zdaj kot zrel in izkušen igralec lotevaš študija vloge? Je kakšna bistvena razlika, če se spomniš na študije vlog v svojem začetnem igralskem obdobju?
Seveda je razlika. Ogromno je razglabljanj o samem študiju vloge, lika … Veliko hitreje pridem do glavne črte, ki vodi skozi tekst oziroma predstavo, lažje razumem jezik režiserja … Veliko več garam na tekstu. Včasih so se besede lažje vtisnile v spomin, pa tudi niso bile tako pomembne. Stavek kolegice: »Igra s tabo je pa čisti rokenrol …«, v smislu improvizacij in netočnih iztočnic me je pripeljal do večje 'tehnične' discipline, natančnosti, ki pa še vedno dopušča variabilnost ritma, tempa in navdiha. Čustva, barve, koncentracija …, vse to se sestavi, ko so besede in stavki v glavi, na jeziku.
Kaj je tisto, kar te še vedno, po toliko letih in vlogah, očara in začara v gledališču?
Velikokrat me očara ravno sozvočje stvari, o katerih sem govoril prej. Ko začutiš, da se stvari dopolnjujejo in zazvenijo, se na odru ustvari posebno vesolje, posebna stvarnost. Z leti postane človek pozoren tudi na drobce, detajle, trenutke – tudi to je dovolj. Razveseli me hudomušna iskra v očeh kolegice, kolega.
V filmu Vinka Möderndorferja Predmestje si odigral glavno vlogo Marjana. Kaj je bil največji izziv pri ustvarjanju te vloge?
Občutki ob filmu Predmestje so še vedno mešani. Ogromno delo, dober film in tisti neznosni občutek, da bi moral ustvariti še več. Velika izkušnja, velika šola. Največji izziv je bil seveda prenesti ves ta svet junaka tistega časa na kamero. Premalo sem upošteval zakonitosti medija in hotel preveč naenkrat. Nekatere stvari mi niso zapele tako, kot sem hotel, kljub temu da sem dolgo časa razmišljal o romanu, scenariju, avtorju, režiserju. Priznam, da bom lažje govoril o filmu čez leta …, ali pa nikoli.
Če bi lahko izbiral, bi raje igral v gledališču ali na filmu?
Delo na filmu ali televiziji je nekaj popolnoma drugega kot gledališče. Teater ljubim.
Kako ločuješ svoj odrski svet od privatnega? Pustiš vloge v gledališču ali jih nenehno nosiš s seboj in jih gneteš?
Ločevanje privatnosti in ustvarjanja? To je neka čudna, neulovljiva črta. Po eni strani črpaš iz svoje zaznave sveta in ustvarjaš za svet – torej si neizogibno povezal ta dva svetova, privatnost in umetnost. Po drugi strani pa po izreku prof. Mlakarja igralci veliko lažje ustvarjamo like ali poteze, ki jih ne nosimo v sebi. Vendar tebe najbrž zanima ločevanje družinskega življenja in službe. To skušam ločevati, samo najnujnejše povezujem. A zadnje čase se samo še opravičujem otrokom, ker me pač ni doma. Žena pa me, kot kaže, razume. Težko je uskladiti vse naše urnike in dnevi so pogosto prekratki za vse obveznosti. Tako mnogokrat vstajam ob zori, da se spoprimem z vlogo tistega dne. Načelno pa seveda poskušam puščati vloge tam, kamor tudi spadajo – v gledališču. Včasih ni lahko.
V začetku leta si namesto Borisa Cavazze vskočil v novogoriško uspešnico Duohtar pod mus!. Kaj za igralca pravzaprav pomeni 'narediti vskok' - poskuša vlogo oblikovati čim bolj podobno kot njegov predhodnik ali pa poskuša znotraj že zastavljene vloge ponuditi čim več svojega? Kako si se na odru spopadel s primorskim narečjem, glede na to, da že toliko let živiš in ustvarjaš predvsem v celjski regiji?
V vlogo Geronta v predstavi Duohtar pod mus! sem vskočil z velikim veseljem in seveda s strahospoštovanjem. Stopiti v čevlje Borisa Cavazze ni mačji kašelj, zato sem bil povabila iskreno vesel. Sploh sem se razveselil, da sem dobil priložnost sodelovanja s starimi prijatelji iz Nove Gorice in iz Kopra. V predstavo, ki ima za sabo 80 ponovitev v manj kot letu dni in tak renomé, je treba vstopiti previdno. Izjemno lepo sem bil sprejet, z velikim zaupanjem, in prav to je bila zelena luč, da sem lahko vnesel svojo energijo in svoje barve, ki se menda tudi lepo podajo predstavi. Vesel sem, da sem lahko uporabil domače postojnsko narečje in se tako nekako vrnil h koreninam. Zelo sem vesel tega sodelovanja, ker biti del tako uspešne predstave, je velik izziv. Poleg tega je to predstava, ki pobira iz tradicije commedie dell' arte in je ne srečamo – kljub vsem žlahtnim komedijam – prav pogosto na Celjskem in Štajerskem. Izjemno pozitivna ekipa, ki je z Iztokom Mlakarjem in Vitom Tauferjem naredila mali čudež. Pozitivna energija, ki mi napolni baterije za dlje časa.
V prvi slovenski uprizoritvi komedije Elling, ki bo svojo premiero doživela septembra, igraš naslovno vlogo. Kakšen je Elling? Glede na to, da je trenutno čas dopustov in počitnic in so vrata gledališč zaprta, me zanima, če sta Renato Jenček in Elling tudi na počitnicah ali pa je Elling v procesu nastajanja vloge in predstave nenehno s tabo?
Lagal bi, če bi dejal, da sem ves čas mislil in delal na Ellingu. Vsake toliko se mi oglaša kot slaba vest, kot nekaj, kar potrpežljivo čaka in počiva v meni. Do konca julija sem še snemal televizijski film Vinka Möderndorferja Vaja zbora in res sem potreboval odklop in polnjenje baterij. Elling je naporen, pedanten, zahteven in poln domišljijskih zgodbic – pa tudi strahov, ki jih mora premagati. V času nastajanja se predvsem prepuščam razmišljanju o tekstu. V nekem trenutku Elling odkrije pesnika v sebi in pove prijatelju: »Ni čudno, da je prihajalo do nesporazumov, če pa so pesmi ležale neodkrite v meni …« Avtor vidi umetnost kot terapijo ali možnost komunikacije med nenavadnimi svetovi, dušami? Je poezija oziroma umetnost univerzalen jezik, ki poveže ljudi? Zakaj se nekdo boji deklice s punčko v roki? Elling je danes še prosojen, ampak ko boste tole prebirali, bo imel že vse organe in bo meso in kri.
Kdaj začutiš največji igralski adrenalin?
Ko se odpira zavesa, ko se kar naenkrat začne pregledna vaja, ko se začne generalka. Ko čakam na vajo. Ko se v prvem prizoru skušam spomniti stavka iz 3. dejanja.
Kaj pa popremierska depresija, se te kdaj loti? In kaj je najboljše zdravilo zoper njo?
Seveda poznam tudi popremiersko depresijo. Po naporni noči je treba na odrešilni sprehod ob Savinji ali nekam v gozd. Najboljše zdravilo pa je, da se posvetim velikim problemom mojih majhnih hčera in še večjim problemom moje drage žene. Je pa res, da jih punce zadnje dni pred premiero skrbno skrivajo pred mano, da bi imel svoj mir, za kar sem jim neizmerno hvaležen. Mwa. Lubike moje.
Kakšni so bili tvoji občutki, ko si izvedel, da si prejel nagrado srebrni celjski grb?
Grba sem se iskreno razveselil. Igralci smo redko zadovoljni s svojim delom. Vedno ostaja en prazen kotiček, neka senca, rahel dvom … Pred podelitvijo sem se ujel – po napornih vlogah in predstavah – da sem zadovoljen in malo celo ponosen na svoje delo. Ne tisto površno zadovoljstvo z evforično zanesenostjo, ampak sreča harmonije in samo čisto malo tistega bedastega nasmeška zmagoslavja se mi je prikradlo na ustnice. Tu pa tam. Mi lahko zamerite? Včasih nas mora kdo pobožati. Je pa res, da je vse minljivo, kot sem že rekel, in pred vsako novo vlogo vse ostalo ne pomeni nič. Mogoče gre vse skupaj zgolj za pikico lažje. Takšno je to življenje.
Povezave:
- Tatjana Doma na Geslu
- Tatjana Doma na spletnem repertoarju slovenskega gledališča