Interdisciplinarni projekt v ozadje postavlja platno, na katero so projicirane animirane podobe, performerka pa poleg tal uporablja še vertikalno vrv, pritrjeno na strop pred platnom, ki njeni elegantni in lahkotni izvedbi ter preprosti in igrivi gibalni koreografiji ter prezenci omogoča popolnoma naravno naselitev zračnega prostora pred platnom.

Animacije Tuule Jeker in cirkuško-plesna izvedba ter koreografija Ilone Jäntti sta v kratkem delu Mualla/Nekje drugje ustvarili duhovit in življenjski dialog med realnim in virtualnim svetom, pri katerem je animirano okolje v nenehni interakciji z gibanjem performerke. Stilske grafične animirane podobe Tuule Jeker se napajajo in odzivajo na zračni ples Ilone Jäntti, ki se na vrvi giblje z izredno eleganco in kot da brez napora ter v uporabi animiranega okolja ustvarja fluidne podobe, pri čemer sobivanje obeh svetov navdihne z nepretencioznostjo in domišljijo v ustvarjanju nove fizične pokrajine. Spreminjajoče se podobe, animirana bitja v sozvočju s pretakajočim telesom performerke v svežem in sublimnem učinku dopolnjuje še glasba Tuomasa Norvia, je zapisala Liz Arratoon v The Stage.

Animirana scenografija narativ osvobaja prostorskih in fizičnih pravil in konvencij realnega, tridimenzionalnega sveta. Sproščena animacija, ponekod otroška estetika linij, kot da bi bile narisane z roko, delu doda simpatično ustvarjalno osvobojenost ekstremne natančnosti in determiniranosti. Jäntti se v interakciji z animacijo igra z običajnimi koncepti prostora s presunljivo notranjo igrivostjo in lahkotnostjo. Njene sence se na platnu oblikujejo v nenavadna bitja, ki ji sledijo; prostori virtualnih črt se širijo in krčijo, jo mečkajo in ji odmerjajo prostor, podobe na platnu razpadajo in se nenehno preoblikujejo, ji nudijo zavetje, prijateljstvo, arhitekturno oporo ali pa jo preganjajo, utesnjujejo in ji določajo drugo pot. Medtem ko se virtualni prostori nenehno spreminjajo in prelivajo drug v drugega, se Jäntti giblje med linijami in preprekami animiranega prostora, komunicira s simpatičnimi animiranimi pošastmi, ki se sprehodijo čez platno, pri čemer je »moč« porazdeljena enakopravno in iniciacijska točka gibanja nenehno prehaja med živo in animirano materialnostjo. V takšnem obojestranskem dialogu, ki niha od igrivega prijateljstva, raziskovanja in spoznavanja drug drugega, iskanja navdiha v drugem do sobivanja znotraj postavljenega skupnega prostora, izkoriščanja ovir, preiskovanja možnosti znotraj postavljenih mej in celo do grozečih srečanj, se živo jedro in presenetljiva subtilnost predstave tvori prav v vmesnem oz. skupnem prostoru živega in animiranega telesa.

Predstava učinkuje »malo muhasto, lahkotno in v prevladujočem občutju izpostavi notranje kvalitete Ilone Jäntti kot radovedne in neobremenjene performerke, ki se zna potopiti v užitek, ki ji pride naproti,« je zapisal John Ellingsworth v Sideshow Circus Magazine. Graciozna artistka pri svojem zračnem plesu uporablja celotno telo, njeno gibanje pa kritiki označujejo kot jasno, igrivo in preprosto.

Petnajstminutno delo Mualla/Nekje drugje Ilona Jäntti pogosto prikazuje v dvojčku ali trojčku z nekaterimi drugimi svojimi deli, med katerimi pa v kritiških krogih prav Mualla/Nekje drugje izstopa s svojo duhovito koreografijo in igrivo prezentnostjo v dialogu s transformirajočimi se virtualnimi prostori. V kratkem delu Cel Jäntti nastopi z obročem v dialogu s čelistom Jo Keithleyem, v abstraktnem delu Footnotes se osredotoči predvsem na cirkuško veščino uporabe trapeza, v surovem in formalističnem delu Polar pa gib zgradi na odnosu z žičnatimi in kovinskimi rekviziti, ki se transformaciji upirajo.

Takšne oznake njenih del, ki poudarjajo cirkuške in gibalne elemente, z vidika gledališkosti pa prepoznavajo abstrakcijo in pomanjkanje narativa, so opisi, ki ustrezajo zanimanjem plesalke in cirkuške artistke. Umetnico, ki je s sodobnim plesom začela pri trinajstih, ko je prenehala z ritmično gimnastiko, trening na polju sodobnega cirkusa pa se je začela še kasneje (sprva le kot razširitev spektra svojih znanj in sposobnosti), zanima predvsem raziskovanje možnosti znotraj discipline cirkusa. »V cirkusu obstaja ogromno stvari, ki si jih želim raziskovati. Zanima me predvsem, kaj lahko storim znotraj te discipline, z lastnim telesom, z drugimi ljudmi ali objekti znotraj prostora. Menim, da ni vedno potrebe po zgodbi in da cirkuških disciplin ni potrebno vedno ukalupiti v gledališki format. Cirkus je dovolj – zakaj ga spreminjati v gledališče?« (Cold, Deep Water: Ilona Jäntti). Njena dela se izogibajo narativu in Jäntti do cirkusa pristopa s pogledom koreografa, ki sprejema gibanje, prostor in telo kot elemente, katerih nenehna interakcija pripoveduje svojo lastno zgodbo.

Ilona Jäntti je študirala cirkus pri Circus Piloterna v Stockholmu, kjer se je izurila predvsem v zračnih tehnikah, na vrvi, obroču, trapezu in svilenih trakovih. Sodobni ples je študirala v Labanovem centru v Londonu, zanima jo predvsem iskanje novih načinov oblikovanja cirkuških in plesnih predstav v sodelovanju z umetniki z drugih umetniških polj. Tuula Jeker je študirala arhitekturo in oblikovanje na Finskem, dela kot arhitekta, animatorka ter grafična oblikovalka.

Povezavi:
Ilona Jäntti: www.ilmatila.com
Tuula Jeker: www.jeker.org/MUUALLA.html