Kolektiv Les SlovaKs je skupina petih energičnih plesalcev iz Slovaške. Milan Herich, Peter Jaško, Anton Lachký, Milan Tomášik in Martin Kilvády so že kot otroci plesali na odru velikega slovaškega ljudskega festivala, kasneje pa so študirali na akademiji p.a.r.t.s. v Bruslju, plesali v skupinah Rosas, Ultima Vez in Akram Khan Company ter sodelovali s koreografi, kot sta David Zambran ali Sidi Larbi Cherkaoui. Svoj kolektiv so osnovali leta 2006, s prvo produkcijo Opening Night (2007) pa so položili temeljni kamen za način dela in odločanja znotraj kolektiva.

Sprva so se lotili spontanega in ekspresivnega plesa brez pravil, a so kmalu odkrili, da so pravila nujna, če želijo ustvariti prostor, v katerem se ples posameznika in skupine medsebojno podpirata, kvalitete posameznega plesalca pa dobijo prostor v skupini, zato so postavili preprosto navodilo: plesalec lahko naredi, karkoli želi, dokler le ostane znotraj okvira plesa. Osnovni princip njihovega dela je bil dinamičen in svoboden ples, brez izključevanja kakršnekoli estetike ali gibalne možnosti. Ker si niso postavljali drugih pravil ali omejitev oz. so pravila vzniknila v sodelovanju vseh med samo prakso, so takšen način dela imenovali open dancing. Ko so v svoje delo vključili še razliko med plesom, ki ga izvajajo drug za drugega, in plesom, ki ga izvajajo za občinstvo, so ta ples poimenovali full dancing. Ta pomaga ohranjati polno predanost ob prevzemanju simultane vloge opazovalca in sodelujočega. S pravili, kot je »vedno se zavedaj, kaj počnejo drugi« plesalci natančno zavzemajo lastni fizični prostor, ob zavzemanju razširjenega prostora pa svoj prostor najdejo med preostalimi plesalci in občinstvom. Kolektiv ustvarja polifonični ples, ki da priložnost tako posameznemu plesalcu kot solistu v ospredju odra kot plesalcu – članu kolektiva in nenadomestljivemu delu dinamične celote.

Plesalce na odru odlikuje nenehna pozorna budnost, skozi katero v ospredje pronicajo njihov osebni šarm, humor in veselje. Polifoni ples, v katerem se nenehno poigravajo s skupno zgodovino, v času njihovega sodelovanja spleteno v gosto referenčno mrežo, prepredeno z osebno folkloro njihovega prijateljstva, imenujejo novi tradicionalni ples. Kolektivna gravitacija k skupnim interesnim točkam in hkratno ohranjanje posebnosti posameznika ter njihov unikatni osebni in intuitivni kontekst so oblikovali način plesa, ki na nek način funkcionira kot socialni ples, a brez žanrskih omejitev ali kulturne uniformnosti. Novi tradicionalni ples je ekspresiven, emocionalen, virtuozen in poln humorja, referenc na osebno zgodovino in kulturo.

Pot domov je druga produkcija kolektiva, ki so jo premierno predstavili leta 2009 v Bruslju. Plesalci so se neposredno navdihovali pri slovaškem ljudskem plesu, uporabili so tradicionalno polifonično petje in se poigravali s slovaško občutljivostjo in humorjem. Kolektiv v tej predstavi ustvarja predvsem situacije in atmosfere okrog vsakega od šestih izvajalcev (petih plesalcev in enega glasbenika), kot da bi bili ti karakter svojega lastnega filma; navdih za takšen tip strukture izhaja iz slovaške tradicije plesnega večera kot puzzla različnih plesov iz različnih regij države. V tem gradijo igrivo polje med vzhodnoevropskimi tradicijami in zahodnimi kulturnimi referencami, v katerem kraljuje ples. Kratke plesne vinjete naseljujejo čustva, imaginacija, skupna zgodovina kolektiva in humor, občinstvo pa je priča njihovemu dinamičnemu sistemu kompozicije, ki niha med trenutki konsenza, humorja, nesoglasij in popolno predanostjo, ki konstituirajo poskus in spodrsljaje skupnega ustvarjanja ter sobivanja.

Miniature, ki sestavljajo predstavo, pripovedujejo osebne zgodbe, a delujejo tudi kot oznake za ponos ob lastni kulturi in tradiciji. Polifonična koreografija s spretno dinamiko pretaka osrednjo pozornost med solisti in skupino, ki je slovaške ljudske plese transformirala v vokabular sodobnega plesa, »preskakujoč med trenutki burleskne prizemljenosti in sekvencami živahnega esprita«, živa glasbena spremljava pa na oder prinese cel spekter razpoloženj med slovansko gravitacijo in slovansko ljubeznijo do življenja. Celota je ustvarjena iz majhnih zgodb, od katerih ima vsaka svoj začetek, sredino in konec, svoj specifični stil in atmosfero. Narativna struktura je ustvarjena s pomočjo pripovedovalca, karakterjev, tradicije in elementov igre, navdihovali pa so se tudi pri filmih Charlieja Chaplina ter Laurela in Hardyja.

Vitalni del odrske realnosti je glasba, s katero je ples ustvarjen v tesnem sobivanju. Kolektiv je k sodelovanju ponovno povabil glasbenika in skladatelja Simona Thierréeja, ki je izhajal iz spopada med ljudskim in modernim. Del glasbe je Thierrée predhodno posnel z majhnim komornim orkestrom, tako da se na odru menjava živa in posneta glasba, to pa dopolnjujejo tudi moški glasovi plesalcev, ki v ljudskih polifoničnih harmonijah pojejo o ljubezni in naravi.


Povezava:
Les SlovaKs Dance Collective