Članek po naštevanju njenih dosežkov zaključi: »Taki ljudje pridejo v narodne enciklopedije in leksikone "kdo je kdo". A Magda Husáková - Lokvencová ostaja pozabljena.«

»Dokumentarna monodrama« M. H. L. v konceptualni zasnovi, režiji in izvedbi večstranske umetnice Sláve Daubnerove si očividno prizadeva prispevati k popravljanju te zgodovinske krivice. S tem se vpisuje v danes že nekoliko preseženo tradicijo feministične arheologije velikih pozabljenih žensk, ki so svojim sposobnostim navkljub vselej ostale v senci svojih slavnejših mož – v tem primeru nekdanjega političnega zapornika in kasnejšega češko-slovaškega predsednika Gustáva Husáka.

Četudi se ob tej nameri zatakne v nekatere klišeje površne interpretacije določenih feminističnih teorij (kot je v tem primeru s patosom nekoliko prenabiti kontrast med javnim oz. političnim in zasebnim, kar nakazuje že rabljena oznaka »zasebna tragedija«), pa tej zgodovinski arheologiji vsekakor ni mogoče očitati nenatančnosti ali neizčrpnosti. Predstava, nastala v sodelovanju z dramaturgom in oblikovalcem zvoka Pavlom Grausom, je za vsebinsko in dramaturško osnovo vzela knjižno biografijo slovaške režiserke, ki je izšla leta 2008, ter jo okrepila z izseki iz njene korespondence, z dokumenti iz njenega življenja, z dokumentarnimi posnetki filmov, v katerih je igrala, in predstav, ki jih je režirala idr. Tudi formalno se multimedijska predstava skorajda približuje oblikovni logiki filmskega (ali televizijskega) biografskega dokumentarca: medtem ko posneti moški glas podaja objektivni oris dogajanja, se na polprosojno platno na rampi projicirajo dokumentarni posnetki, medtem ko video v realnem času ponuja bližnje plane njenega obraza (zlasti v trenutkih intimnih monologov) ali njenih rok na mizici. To zaprto strukturo na neki točki prekine le nekakšen »kratki stik«, ko akterka uprizarja režiserko pri delu in daje napotke tehniku, odgovarja pa ji resnični tehnik predstave, ki je prisoten nekoliko na obrobju odra – ki pa zgolj nekoliko popestri dogajanje in izvabi kak nasmešek iz parterja, brez kakega dodatnega poantiranja prebitja četrte stene.

Če bi ta multimedijska struktura morda delovala sveže kako desetletje od tega, pa je morda že prišel čas, da gledališče utemelji rabo video in drugih tehnologij še s kako bolj tehtno motivacijo, kot je zgolj formalna fascinacija nad medijem. Kaj dosti več pa M. H. L. žal ne ponudi. Video elementi (tako dokumentarni posnetki kot videomanipulacije v realnem času) niso v funkciji podčrtave kakih posebnih elementov dramaturgije in pravzaprav nimajo kake izrazite druge funkcije kot dekoracijo dogajanja in razgibanje scenske postavitve, saj so rabljeni kot enotni slogovni postopek brez variacije skozi celotno uprizoritev – kot šablona. Sama želja po mimesisu neke že ustaljene TV ali filmske forme gotovo ne more biti zadostna utemeljitev, saj se v tem primeru lahko vprašamo – čemu ne bi naredili kar TV ali filmskega dokumentarca?

Če naj funkcija gledališča tudi (ali še zlasti) po nastopu novih medijev ostaja iskanje samolastnega izraza (kar vključuje tudi iskanje specifičnega potenciala rabe novih medijev znotraj gledališkega dispozitiva) in ne mimesis estetike novih medijev, bomo tako iskanje v M. H. L. zaman iskali. Bolj kot kako posebno gledališko doživetje ostaja M. H. L. informativna učna ura iz zgodovine slovaškega gledališča, ki se je ne bi branil kak začetni seminar iz ženskih študij.