V počastitev in spomin so pripravili hommage Homenaje a Tomaž Pandur, ki traja od 31. januarja do 12. februarja. Fausta si bo špansko občinstvo lahko ogledalo v štirih zaporednih večerih, od 2. do 5. februarja.

Španski poklon Tomažu Pandurju se je začel 31. januarja z odprtjem fotografske razstave Aljoše Rebolja Španski gledališki opus Tomaža Pandurja. Na ogled so fotografije iz uprizoritev, ki jih je Pandur med letoma 2005 in 2014 ustvaril v Španiji: Infierno (Centro Dramático National, Teatro María Guerrero, Madrid, 2005), Barroco (Fernán Gómez, Centro Cultural de la Villa, Madrid, 2007), Hamlet (Teatro Español, Madrid, 2009), Medea (Mednarodni festival klasičnega gledališča v Méridi, 2009), La Caida de los Dioses (Teatro Español, Madrid, 2011), Fausto (Centro Dramático National, Teatro María Guerrero, Madrid, 2014). Razstava bo na ogled do 12. februarja.

Poleg Fausta bo v Madridu gostovala tudi uprizoritev Drame SNG Maribor Brezmadežna/Immaculata, ki jo je začel snovati Tomaž Pandur, dokončala pa jo je njegova najtesnejša sodelavka, dramaturginja Livia Pandur. Predstava, v kateri blesti Nataša Matjašec Rošker, bo na ogled od 10. do 12. februarja.

O Tomažu Pandurju

»Težko je razložiti, kaj najbolj zaznamuje režijsko delo Tomaža Pandurja. Ko postaneš del njegovega sveta, ko dihaš in se boriš z njim, te posrka in osami … Imela sem to srečo, da sem se mu lahko predala ob treh različnih priložnostih: v Barroccu, Hamletu in Medeji, zato sem sestavila nekaj vpogledov (čeprav subjektivnih), ki so povečani in obogateni dosegli velike globine. Zdaj /…/ lahko iz svojega zornega kota rečem, da je tisto, kar zaznamuje Tomaževo delo, neumorno iskanje Resnice. Resnice, ki ni dogma, ampak intimni izraz, tihi krik, resnični utrip igralca, gledališča in njega samega.«
(Blanca Portillo v Igralec ne more zahtevati več)

»Morda zvenita besedi "izredni ustvarjalec" pompozno. Mislim pa, da jasno označita ne le njegovo umetniško kakovost, temveč tudi njegov odnos do umetnosti in do sveta. V času, v kakršnem živimo, Pandur snuje svoje delo, ne da bi sklepal pogodbe; lepše povedano, sklenil je le eno pogodbo, to pa zapisano v krvi, z eno samo željo: po kar največjih umetniških in intelektualnih prizadevanjih. Ni ene same geste, ki ne bi stremela k sublimnemu.«
(José Ramón Fernández v članku Lovec na sanje)

»Tomaž Pandur je s svojo globalno vizijo izjavljal svojo voljo, da bi spoznal resnico, svojo voljo do moči in svojo voljo do življenja, pomen življenja v vsakršnih razmerah, kjer je onkraj tišine ... domišljija. In lepota.«
(Livia Pandur in Branko Jordan)

O Faustu

V veliki koprodukciji Drame in Festivala Ljubljana se režiser Tomaž Pandur ponovno sooča z enim največjih evropskih mitov. Čeprav Faustova zgodba temelji na srednjeveški legendi o človeku, ki je prodal dušo hudiču, pravzaprav govori o občutkih odtujenosti sodobnega človeka in o njegovi potrebi po razumevanju sebe in sveta v širšem kontekstu univerzuma. Pandur z alkimičnim procesom preobraža Faustovo legendo v intelektualno in emocionalno atmosfero našega časa in konstruira svojo lastno poezijo in resnico. Ob večnem boju proti vseprisotnemu zlu poudari neskončno hrepenenje po vsem, kar nam je nedostopno ali nedosegljivo: po družini, ljubezni, mladosti, lepoti. Vstop v območje magije, v pokrajine kozmičnih sfer, Faustu za trenutek omogoči doživetje in dopolnitev, ljubezen, oblast in moč, a s krvjo podpisana pogodba z Mefistom – ali s samim seboj – ga na koncu vrne v njegovo samoto in minljivost življenja.

Kot Faust nastopa v uprizoritvi Igor Samobor, Branko Šturbej kot Mefisto, Barbara Cerar kot Gospa Mefisto, Polona Juh kot Margareta, Branko Jordan kot Valentin, Uroš Fürst kot Vodja kabineta ter Klemen Janežič, Urban Kuntarič, Žan Perko in Mario Dragojevič kot Kabinet. Dramaturginja in avtorica priredbe po prevodih Boža Voduška in Erike Vouk je Livija Pandur, scenograf Sven Jonke (Numen), kostumograf Felype de Lima, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec videa Dorijan Kolundžija, skladatelja Primož Hladnik in Boris Benko (Silence), oblikovalec svetlobe Tomaž Pandur.