Vprašanje o dobrem in zlu je eden najbolj znanih evropskih mitov postavil v enega človeka. Faust je človek, ki mu ni tuj intelektualni napor, a hkrati ne zmore dojeti nižjih človeških lastnosti. Avtorica priredbe in dramaturginja Livija Pandur ga bere kot slehernika, ki hrepeni po nečem lepšem, boljšem, toda ugotovitev, da ničesar ni nikoli dovolj, je po njenih besedah grozljivo spoznanje.

Goethejeva dialektika se po oceni literarne komparativistke Sete Knop, ki je v svoji doktorski disertaciji obravnavala razvoj faustovskega motiva v evropski književnosti, vleče iz obdobja razsvetljenstva, ki je verjelo v nenehen napredek, čeprav obstaja meja, ki jo ima tudi človek. Velik privrženec napredka je bil po njenih besedah tudi Goethe.

Svojega junaka - pesnitev je ustvarjal skoraj 60 let - je zasnoval kot titansko podobo človeka, ki se je skozi pisanje zelo spreminjala, na koncu življenja pa je do njega razvil zelo dvoumen odnos: ni ga mogel kaznovati, obenem pa se je zavedel, da je njegovo stremljenje povzročilo veliko zla. Človek mora delovati, da bi bil človek, a za seboj pušča razvaline - to dvojnost je zelo dobro izrazil skozi svoje veliko delo, je poudarila na okrogli mizi v knjigarni Konzorcij.

V preteklosti sta Faust in njegova vizija o raju na zemlji, v katerem bodo vsi ljudje svobodni, doživljala različne recepcije, marsikaj so mu tudi pripisali. Igralec in ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor, ki bo odigral naslovno vlogo, pa je našel tudi nekaj problematičnih trditev, npr. da je svobode in življenja vreden samo tisti, ki si jo izbori vsak dan. V tem vidi asociacijo z današnjim svetom, v katerem se je treba "gristi za preživetje".

Profesorica na ljubljanski germanistiki Irena Samide je prepričana, da je Faust prispodoba za to, da je nenehno stremljenje po boljšem lahko tudi negativno: s tem, ko napredek oblikuje navidezno novo, dejansko uničuje staro; dobro vsebuje zlo in nasprotno. Na vprašanje, ali je Faust drzni mislec ali drzni lopov, je zato po besedah Knopove mogoče odgovoriti - oboje.

Na Slovenskem je bil Faust doslej uprizorjen trikrat: leta 1908, 1929 in 1990, nazadnje prav tako v Pandurjevi režiji. Razlog, zakaj ni bil večkrat, dramaturginja pripisuje kompleksnosti pesnitve: prvi del je ljubezenska zgodba, drugi fantazmagorija, ki jo je na odru brez jasnega gledališkega koncepta težko uprizoriti.

Kot je razkrila Pandurjeva, prihajajoča predstava na prehodu od osebnega do občega išče temeljna vprašanja, s katerimi se svet ukvarja danes. Pandurjeva režijska "iznajdba" je, da bo zlodej Mefisto pomnožen z družino, kar po besedah Branka Šturbeja, ki ga bo upodobil, namiguje na to, koliko zla je tudi v takšni skupnosti.

Koprodukcija Ljubljana festivala in SNG Drama Ljubljana bo premierno uprizorjena 21. septembra v Križankah, premiera v Drami bo 30. oktobra.