Gospoda Glembajevi, tekst napisan tik pred prvo svetovno vojno, razkriva navidezno podobo trdne, uveljavljene meščanske družine, ki pa je, bolj podrobneje kot si ogledujemo slike njenih predstavnikov, podoba, ki z vsakim novim dejanjem ta umetno ustvarjen portret pošastno pači. Ob irealnih vložkih plesa ter glasbe, ki ga Ivica Buljan, režiser predstave, poimenuje Futuristi, ter odtenkih rdečih luči, ne morem mimo asociacij, ki se vežejo na lynchevsko filmsko estetiko, ki prav tako razkriva monstruoznost človeške narave, ki se tako čisto po freudovsko, torej skozi formo nezavednega pojavlja v simboliki naših sanj. Da pa na tem mestu ne bi užalila tiste polovice, ki freudovsko obsesijo označuje za nekaj preživetega in ki fotelj na odru nonšalantno ignorira, bi se na tem mestu mogoče dotaknila še tega, kako malo je včasih treba, da posameznik zapopade emociji maščevanja in do kakšnih nesrečnih preobratov lahko ta moment pripelje. Gospoda Glembajevi je, med drugim, drama o potrditvi, ki se želi manifestirati tam, kjer je to najmanj mogoče. In dalje, če je posameznik dovolj šibak, lahko to navidezno samozadostno pozo v hipu sesuje ne le fakt, ampak samo in zgolj nek indic. Po več kot sto letih, od kar ta tekst živi, naša družba, ki vendarle je družba posameznikov, še zmeraj prisega na iste potrditve, ki so seveda spet locirane kot potrditve od zunaj, in ravno ta potlačeni moment minus, ki prihaja od ne vem kod, lahko tudi v današnji glavi posameznika proizvede kreaturo-pošast, ki je ob napačnem dregljaju sposobna nepredstavljivih dejanj.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: