Tako je rdeč konec nekaj povsem drugega od zelenega. Kadar govorimo o vizualni ravni, seveda. Če nadaljujem kar s kontekstom, besedna zveza ganljiv konec predpostavlja neko čisto drugo raven emocije kot recimo butast konec, ki njenega sprejemnika pusti bolj ali manj hladnega. Seveda lahko nekdo reče, da bo jutri konec sveta, kar se lahko ponovno razume na več nivojih resničnosti. Drugače je, če to gledaš v gledališču ali na filmu, spet drugače, če to prebereš v knjigi in spet drugače, ko visiš nad prepadom. Za pesimiste je konec najbrž neizogiben. Za optimiste pa vsak konec pomeni tudi nov začetek.
Kot lahko vidimo ob teh skromnih primerih, ima beseda konec nešteto možnosti. Ena izmed najmanj posrečenih formulacij, ki ima izrazito otožen prizvok, je besedna zveza, ki napoveduje konec nečesa neponovljivega. Prav zadane, ta dvojni konec. Tudi v tem trenutku se bližamo koncu nečesa neponovljivega, četudi se festival na svoj, po navadi drugačen način, nenehno vrača. Teh deset dni je pravzaprav prineslo vrsto koncev, ki so se nam spet v različnih kontekstih ujeli v spominu. In ker je letošnji festival ostril ustvarjalnost, predlagam, da tudi sami potem, ko bo festival na videz počival, nadaljujemo v tej smeri. Da konec ne bo samo konec. In konec koncev, možnosti je veliko.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: