Snovalec, režiser, performer: Zachary Oberzan
Na videu: Gator Oberzan
Tekstopisca: Zachary & Gator Oberzan
Lučni, zvočni in video tehnik: Thomas Barcal
Asistent režije, organizator gostovanj: Nicole Schuchardt
Produkcija: KunstenFestivalDesArts 2010
Soprodukcija in razvoj zasnove: med rezidenco na Noorderzon Performing Arts Festival, Grand Theater Groningen in brut Wien
70 minut
Predstava je v angleškem jeziku.
Zgledovanje pri svojih (zvezdniških) idolih in njihovo posnemanje je (pri otrocih in najstnikih) še vedno priljubljeno početje. Zachary in Gator Oberzan sta se zabavala predvsem ob imitiranju/parodiranju junakov priljubljenega filma Kickboxer. Točno, tisti z Jean Claude van Dammom v glavni vlogi. Eden mnogih hollywoodskih borilnih filmov z velikim "come backom" glavnega junaka, ki ponovno postavi stvari na svoje mesto in daje povprečnemu sleherniku vero in upanje, da je še pravica na tem svetu. Obenem pa rabi kot metafora za boj posamezika z vzponi in padci življenja in ponuja lažen vtis, da je preboj med redke srečneže dosegljiv. V filmu ima zmaga dobrega nad zlim za nameček še svojo motivno posebnost, glavnega junaka žene pravzaprav maščevanje nad temnimi silami usode in boj za dostojanstvo in življenje lastnega brata.
V družini Oberzan postane Gatorodvisnik in stalni gost v zaporih, medtem ko Zacharyju dejansko uspeva prebijanje v ospredje igralskih vrst. Glavna replika iz filma: "Your brother, remember", ki je osrednji vir motivacije za maščevanje in hkrati uresničenje (primarno bratovih) sanj, razjasni paralelo med filmom in življenjem dveh bratov Oberzan, vendar predstavlja "igra" povsem drugačen način bitke.
Uprizoritev je pravzaprav mešanica nekakšnega stendapa, ki ga v živo uprizarja Zachary, "making of" z intervjuji sodelujočih in domačih video smešnic, ki se simultano odvijajo v ozadju na panoju, medtem ko dodano vrednost bizarnim domislicam nudi predvsem montaža (s sliko v sliki) originalnega filma, njegove parodije (izpred dvajsetih let) in ponovne uprizoritve. Ko se brata v sedanjosti odločita ustvariti "remake" svoje mladostniške imitacije, lahko pri mlajšem, med drugim, spremljamo igralski razvoj od naturščika do profesionalca, pri starejšem pa prej tragikomično podobo življenjske deziluzije, ki ne poskuša več toliko posnemati nekega zvezdniškega modela, ampak se raje oprijeti svoje stare, takrat še čvrste in obetavne identitete (kot v "making of" pove tudi njuna sestra).
Uprizoritev hoče biti vse prej kot moralistično ali pesimistično naravnana, nudi raje tragikomičen pogled na življenje samo. Vendar ključ ni v dokaj hitro "zlajnanem" nizanju bolj ali manj smešnih in za lase privlečenih posnetkov, ampak v Zacharyjevi vlogi žive igralske prezence pred publiko. Uvodnik, ki ga zrecitira, se kasneje izkaže za citat, vzet iz ust kakšnega filmskega junaka ali celo njegovega lastnega brata. Ne samo vsaka kretnja, vsak nasmešek je le imitacija in vsak stavek citat. V isto vedenjsko formo ali isto definicijo pa poskuša strpati čim več različnih vsebin in pojmov, ne da bi, vsaj sprva ne, vzbujal kakšen sum.
Najbolj gotovo fascinira neverjetna sinhronost, ki jo Zacharyju uspe vzdrževati s posnetkom, projiciranim za njegov hrbet. Živo telo je – paradoksno še posebej v kontrastu s posnetki! – le popolna imitacija, ki dandanes ne bi bila vredna svojega imena, če ne bi do nerazpoznavnosti zabrisala razlik v razmerju med avtentičnostjo prikazanega in njegovim posnetkom (kar pa seveda še ne pomeni, da si tovrstnih vprašanj pri kvaziavtobiografskih uprizoritvah ne zastavljamo več). Daje pa misliti marsikaj o naravi igralske (spektakelske) umetnosti, o (ontološkem) statusu življenja in življenju kot v kinu.