Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 8. 2010

Eksotika v intelektualni preobleki

KRITIKA: Arabska noč. Pet oseb plava "med željo in užitkom" v puščavi preteklosti. Minimalizem črnega odrskega ambienta, en sam interpret in spremljava ob zvokih klavirskih tipk.

Besedilo: Roland Schimmelpfennig

Nastopata: Dirk Opstaele, Iris de Blaere (klavir)

Glasba: Frank Nuyts
Inštruktor: Peter De Graef
Produkcija: Ensemble Leporello/Hardscore
Umetniški direktor: Dirk Opstaele
Koordinacija: Joke Quaghebeur
Finance: Hendrik Stubbe
Skupino Leoporello subvencionira flamska vlada.
Slovenski prevod: Ana Radović

Soparna julijska noč. V bloku C je stanovalcem gornjih nadstropij zmanjkalo vode. Najbrž je počila cev. Ampak nikjer ne pušča, čeprav je šumenje vode slišati povsod. Že nekaj minut kasneje se bodo hišnik Lomeier, sostanovalki Lea in Fatima, njen prijatelj Kalil in radovedni opazovalec iz soseske, Angelo, znašli v nenavadni ljubezenski "zapletki", obloženi s številnimi simboli, pravljično motiviko in opojem vročinske halucinacije.

Arabska noč je slabo desetletje staro besedilo enega prodornejših in intrigantnejših nemških dramatikov – zdaj že srednje generacije – Rolanda Schimmelpfenniga, pri nas sicer bolj za vzorec uprizarjanega avtorja. V svojih besedilih pušča prepoznaven pečat z vpisovanjem odrsko voljne performativnosti, lucidnimi seciranji medčloveških odnosov, ki jih mestoma rad zapleta v lepo zvenečo in lahko usedljivo metaforiko, predvsem pa je izjemen v zmožnosti manipulacije časovne strukture in posledične dramatičnosti.

Tudi pričujoče besedilo ni izjema, giblje se med napeto kriminalko in ljubezensko zgodbo, prepredeno s fantastičnimi elementi. Preskakovanje med pripovednim in dramskim že v izhodiščni predlogi kar samo kliče po komentirani, polpripovedni strukturi in se ustali nekje med doživetim recitalom in bralno uprizoritvijo, a vsekakor uprizoritvijo, ki je ni mogoče prav ukalupiti – čeprav po svoji pojavnosti niti ni tako redka – in prav zato vedno znova sproža nelagodje(?) strogih definicijskih mej. V solistični interpretaciji, kot si jo je zamislil tudi Dirk Opstaele, pa v zgoščenosti materiala in osredotočenosti na enega samega interpreta le še poudarja irealnost in metaforičnost vsebine (neki moški se utaplja v steklenici konjaka pred svojo nesojeno ljubeznijo, ona je ujeta v prekletstvo bivše šejkove žene, dokler spet neki moški sredi puščave ne odseka glave bivši ženi in navlaki preteklosti). V vmesnih pasusih pa Opstaele prav oddirigira atmosferske prehode in jih skoraj koreografsko usmerja v nenadne razmahe sinestetičnih presežkov.

Režiser in igralec pa tudi koreograf je izšel iz vrst pri nas dobro poznane pariške gledališke šole Jacquesa Lecoqa. Da je Opstaele pristaš klasičnih dramskih prijemov v gledališču, izdaja ekstenzivno in poglobljeno delo na tekstu, sicer pa vanj posega le z nekaj minimalnimi adaptacijami, neogibno potrebnimi zavoljo razločne karakterizacije posameznih oseb (kot je razvidno že na podlagi sprememb na listi dramatis personae).

V podajanje komplicirane prepletenosti fabule se v prehajanju med naratorjem in interpretom vlog spusti le z lastno prezenco in brez uporabe rekvizitov. Vsakemu od likov nalepi razvidno orientacijsko etiketo, najprej z glasovnimi modulacijami, nato pa še s specifičnimi gestami (gibalnost je v uprizoritvi res bolj nakazana, zato pa intenzivno doživeto podana). Za globlje psihološke karakterizacije ni niti priložnosti niti jih ne terja tekst. Flamec tako čvrsto in jasno razgrne peterico oseb, nato pa epizodne osebe v poteku fabule eliminira in izlušči centralni arhetipski moško-ženski par (na kar priročno aludira tudi "igralska" zasedba na odru).  

V črnem minimalizmu Mini teatra Opstaela na klavirju v ubranem sozvočju spremlja Iris de Blaere, onomatopoetsko podlaga zaostrene momente, povzema neulovljiva občutja in eteričnost vsebine ali nenadoma jasno zareže v prelivanje fantazijskosti in realnosti. Predvsem pa besedilo ritmično spodbuja in se z njim sinhrono ujame.

Uprizoritev ponuja predvsem umetniško ekspertizo, namenjeno predvsem izostrenemu očesu ali ušesu, ki lovi prefinjene nianse te skoraj mazohistično precizne in premišljene izvedbe, kakršne načeloma odlikujejo dolgoletne gledališke praktike. Ostajajo pa večno hvaležen material za pozitivne odzive predvsem strokovne publike (tudi tokratna uprizoritev ni izjema, saj je prejela nominacijo za najboljši solo s strani belgijskega kritiškega aparata).
 
Formalno izrazito izčiščena in pretanjeno podana uprizoritev se kot intelektualna mahinacija srečuje z neizbežno grožnjo, ki rada spremlja tovrstne interpretacije, namreč, da se bodo tisti, ki "zgodbo" poslušajo prvič, v ljubezenskih "kolobocijah" (v hitrostnem beganju med nadnapisi in interpretacijo) morda malce zmedli, tisti, ki besedilo poznajo, pa morda zdolgočasili. Pod predpostavko seveda, da lahko dovršenost dolgočasi. Se pa uprizoritev po nevsiljivem, neopaznem vpeljevanju v miselne globine in eterične vsebine (spokojnega večera) gotovo popolnoma prilega letnemu času.  

 

 

 

 

Arabska noč

Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Beatlomanija?
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Connoisseur političnih govorov
Nika Leskovšek, SiGledal, 29. 5. 2012
Po trnovi poti umetnosti
Nika Leskovšek, SiGledal, 12. 5. 2011
P-ostajanja slovenske drame
Nika Leskovšek, SiGledal, 26. 8. 2010
Skoraj tam