Nika Leskovšek, SiGledal, 19. 12. 2011

»Vse življenjske probleme prebijam z nasmehom«

Gregor Čušin je član igralskega ansambla MGL, dobitnik nagrade žlahtni komedijant na Dnevih komedije 2011 za vlogo Harpagona v Molièrovem Skopuhu in prejemnik nagrade ZDUS za igralske dosežke v letu 2006 (za vloge Polonija v Shakespearovem Hamletu, Napoleona in Tita v igri Lipicanci gredo v Strasbourg Borisa A. Novaka in Azazella v Javornikovi dramatizaciji romana Mojster in Margareta / Margareta in Mojster Mihaila Bulgakova).

foto Tone Stojko


Danes zvečer boste vnovič odigrali Skopuha. Od premiere predstave je minilo že kar nekaj časa in vmes ste imeli kar nekaj igralskih vskokov, tako da se je originalna zasedba precej zamenjala. Kako vse te spremembe vplivajo na vašo vlogo in igro?

Zadnjič sva zaradi vskokov sedmih igralcev iz originalne zasedbe stala na odru le dva, tako da je res zanimivo. Ampak na samo vlogo to ne vpliva. Meni je vloga ljuba, ker mi omogoča toliko svobode, da lahko pri tem – ne da bi ogrožal soigralce – izvajam neke povsem intimne igralske eksperimente. Sicer nisem strašen umetnik v smislu invencije, mi pa koncept predstave omogoča, da spreminjam razpoloženje lika – od dobrovoljnega do sitnega, hitrega ali počasnega. Na to se morajo kolegi igralci sicer odzvati, ampak predstava to omogoča, ker je toliko ohlapna, odprta v tem smislu, da si pri tej vrsti komedije to lahko privoščim, kar mi v končni fazi prinaša povsem igralski užitek. Dejstvo, da se ob tem spreminja zasedba, pa samo pomaga pri tem, da lahko ponavljam neke trike, ki se jih je lahko kdo od kolegov iz stare zasedbe že naveličal (smeh). V tem smislu rad presenečam kolege na odru, ker predstava tudi omogoča, da se na odru nasmejimo.

Zanjo ste prejeli tudi nagrado žlahtni komedijant …

Vlogo rad igram, medtem ko imam do te nagrade hecen odnos. V življenju sem dobil – razen za Hagado – nagrade za tiste stvari, ki mi niso prav veliko pomenile. Na primer ZDUS-ovo priznanje, ki je stanovsko priznanje, sem dobil za tri vloge, ki mi niso bile pretirano všeč, niti mi predstave same niso bile pretirano simpatične (smeh). Nisem prav užival tam – ne, da nisem od tega sicer nič odnesel – a se kljub temu počutiš nekoliko nenavadno, če potem prejmeš nagrado. To nedvomno vsebuje nekaj ironije. Tudi pri Skopuhu je bilo podobno in vloga se mi, čeprav bo to zvenelo nenavadno, ni zdela vredna nagrade, zlasti, če pomislim, kdo vse je bil v konkurenci zanjo. Ne, da nisem vesel, malo vpliva pri plači in podobnem, to že (smeh), nisem pa si domišljal, da sem napravil kaj posebnega. Mogoče doslednega, to že, ker zna biti vloga tako fizično kot psihično zelo izčrpavajoča, če se je resno lotim. Se pa prav iz tega razloga le malokdaj spustim v to, predvsem si raje privoščim igralski žur zase in kolege.

V času premiere Ljudomrznika ste dejali, da je prav ta vloga tista, s katero ste lahko najbolj izkoristili svoj igralski potencial in jo tudi najbolje zapolnili. Če prav razumem, Skopuh torej ni načel privilegiranega mesta Ljudomrznika?

Ja, hecno je to, da me pravzaprav zaznamuje Molière in njegove vloge. Vloga v Ljudomrzniku je zame nastopila v nekem pesimističnem obdobju, ko sem bil negativno nastrojen do teatra. Sicer je ta odnos pri meni še zmeraj prisoten, ampak takrat je bil zelo izostren. V tistem trenutku je v teater prišel Samo Strelec, ki je imel nekoliko drugačen način dela. Drugačen v tem smislu, da ni prišel z vnaprej natančno določenim konceptom, ampak je delo potekalo kolektivno, kar je tudi meni osebno puščalo precej svobode. Samo me je privabil tudi z idejo, da morda Ljudomrznik sovraži tudi teater (smeh). Sicer smo predstavo igrali zelo malo, se mi zdi, da samo abonmaje. Pri tem smo prejeli slabe in površne kritike, pa tudi kolegi igralci je niso dobro sprejeli. Meni pa je bila zelo ljuba in imam še danes lepe spomine nanjo. Znotraj te vloge sem lahko marsikaj povedal, nekaj sam sebi, ljudem očitno ne toliko (smeh). Super mi je bilo, da sem lahko ves gnev in osebne ter dnevne probleme prečistil skozi vlogo, kar lahko na neki točki postane sicer zelo privatno in za igralca verjetno ni najbolje. Sem pa pri tej vlogi odkril nekaj novega, sebi sem odprl neke predalčke, ki jih dotlej nisem, in to se mi na primer pri Skopuhu ni zgodilo. 

Če iz mizantropije preskočim na omenjeno mrzenje gledališča – kako je s tem trenutno?

Mislil sem, da ne maram gledališča, zdaj pa sem ugotovil, da gledališče ne mara mene (smeh). Ali sem se pri tem nekako zataknil času, ali v svoji trmi ali v svoji zadrti katoliški dušici, tega ne vem. Se pa na nek način ne prepoznam v sodobnem teatru in sporočilnosti predstav, ki so trenutno aktualne. Mislim si, da bi bilo najbrž podobno, če bi se ločeval, čeprav te izkušnje nimam. Tako da pravzaprav še nisem prešel te faze, samo optika se je zamenjala in zdaj namesto teatra krivim sebe. To traja že nekaj časa in očitno še bo. Ne vem, kje natančno je vzrok. Ni pa stvar v letih, ker nekateri moji starejši kolegi nimajo problemov s tem. Zgodi se, da grem zaradi tega kakšen dan težje v službo. Že to, da temu rečem služba, najbrž ni najbolje (smeh). 

Kaj pa na primer Hudič babji, ki je dobila na Borštnikovem srečanju tudi dve nagradi (za scenografijo in mlado igralko)? V tej predstavi se znajdete skupaj z mlajšima kolegoma v morda za vas manj značilni vlogi. Vam je ta mlada energija dala kakšen nov zagon?

Ja, z Matejo (Koležnik op. a.) je vedno zelo zanimivo sodelovati. Čeprav se mi je zdel tekst, ko sem ga prebral, precej preprost in bi lahko kot tak tudi izpadel, če ne bi bilo te scenografije, ki je obenem vključevala že določen princip režije. Vloga je morda res malce netipična zame, ker se sicer pojavljam v bolj smešnih vlogah in tudi v ostale vloge skušam vedno vnašati smešne elemente, kar gre nekaterim na živce (smeh). Čeprav tukaj ni bilo tako, in če je karkoli smešno, je to zato, ker je smešno samo po sebi. Moram pa reči, da je bilo zanimivo delati z mlajšima kolegoma, za katera je Mateja mislila, da jima bom dal več, kot sem jima v končni fazi dal. Mislim, da sem sam precej več dobil od njiju, kar je verjetno odvisno tudi od mojega stanja. Zelo fina izkušnja je bila delati z obema, tako z Viktorijo (Bencik op. a.) kot z Jurijem (Drevenškom op. a.). Predstavo tudi gledalci blazno dobro spremljajo, čeprav gre dejansko za zelo preprosto zgodbo, ampak očitno ta nosi v sebi neko današnjo sporočilnost, ki jo znajo gledalci prepoznati.

Če že omenjate komične like, ki ste jih v karieri preigrali veliko: od Plavtovih, Goldonijevih, Molièrovih … Kljub površnemu lahkotnemu vtisu pa gre pri komediji dejansko za obrtniško zahteven, skoraj matematičen žanr …

… ja, in pri nas moram reči, da ni prav veliko dobrih komedij. Tudi na primer Skopuh ni dobra komedija, je sicer dobra predstava, ne pa komedija, in to že v osnovi, ker Molière ni komediograf v tem smislu. To oznako so mu prilepili, ker je pač duhovit. Kar se dojema kot komedija v našem prostoru, ponavadi igrajo v komercialnih teatrih. Pri nas v MGL je bila primer res dobre komedije Shakespearjeva Dvanajsta noč ali Kar hočete z Unkovskim. To je bilo res že kar kakšnih deset let nazaj, vendar je bila to nepozabna izkušnja. Z Unkovskim bi z največjim veseljem še kdaj delal – tudi opolnoči v gatah, če je treba (smeh). Kar se komedije tiče, sem sam že po naravi tak, da rad vse življenjske probleme prebijam z nasmehom. Na ta način sem razoroževal tudi ostale, da sem se že vnaprej že sam ponorčeval iz sebe, preden bi se utegnili drugi (smeh). Tako rad tudi v vlogah poiščem komične elemente, ne glede na to, ali gre za Cankarja ali za Hamleta, in režiserji imajo s tem navadno problem. Tudi če se skušam med procesom držati nazaj, rad pripeljem ta element na plano vsaj na ponovitvah. V tem smislu je Hudič babji drugačna predstava. Čeprav tudi Skopuh ni komična predstava v tem smislu, ukvarja se vendarle s preveč resnimi stvarmi, da bi si upal delati norca iz njih. Komedije rad igram tudi zato, ker omogočajo improvizacijo. Pri Hudiču babjem na primer igraš dva metra stran od publike in moraš biti matematično natančno na določenem mestu, medtem ko Skopuh tovrstno svobodo omogoča. Lahko malo preskočiš tekst, zapustiš soigralca na odru, da se malo znajde, prideš z druge strani odra in podobno (smeh). Prav zaradi teh minimalnih obrtniških užitkov rad igram komedijo, čeprav to še ne pomeni, da so dobre kot celota. Takih je bilo v moji karieri pravzaprav zelo malo.

Igrate pa trenutno še v eni zelo popularni predstavi Sugar ali nekateri so za vroče, kjer gre za muzikal. Imate probleme s tem, da igrate večinoma v uspešnicah, kar vključuje relativno veliko ponovitev v zelo kratkem času?

Komedije pri nas so obsojene na uspeh, ker jih ni veliko. Ljudje se pač radi zabavajo in smejejo in vedno je bilo tako. Teh muzikalov sem se nekaj časa uspešno otepal, v tretjega sem zdaj padel (smeh). Ni mi sicer treba peti ali plesati, zato je zame igranje v tej predstavi dosti manj naporno kot za ostale soigralce. Vključuje pa res precej ponovitev, ampak kaj hočemo, zato smo tudi v taki službi.

Sami režirate tudi v amaterskih gledališčih. Načeloma gre za bolj donosno dejavnost kot v profesionalnih gledališčih. Kako to komentirate? Bi bilo treba te množice pritegniti tudi v institucije?

Ljudje, ki spremljajo tovrstne amaterske predstave, obiskujejo tudi profesionalni teater. Morda kakšen res ne gre v Ljubljano in raje spremlja gostovanja na domačem odru, ampak vsekakor spremljajo tudi to produkcijo. Drugače je s komercialnim teatrom tipa Špas teater, ki je dejansko pritegnil kino publiko v gledališča. Mislim pa, da dejstvo, da gre za donosno dejavnost, ne vpliva toliko na odločitev posameznika, da začne režirati v amaterskih gledališčih. V času delovanja se mi je precejkrat zgodilo, da sem si kakšno stvar zaželel narediti drugače kot režiser, lahko celo boljše (smeh). Potem si pač najdeš nek tekst, ki si ga želiš, in to uresničiš. Je pa res, da ne režiram psihološkega realizma, ampak gre v teh primerih za dokaj preproste komedije in melodrame, kjer bolj urejam promet. Pa stvar ni v moji nesposobnosti, ampak v principu amaterskega gledališča, kjer tudi najbolj talentirani igralci niso sposobni odigrati določenih vlog, na primer kakšnega Hamleta. Včasih trpim, ker vem, kako bi lahko celota učinkovala veliko bolje s profesionalnimi igralci. Sem pa lahko tam sam svoj šef in tudi nimam nekih ambicij, da bi raje režiral v profesionalnem teatru. Le enkrat sem režiral v MGL, to pa samo zato, ker je bil tako dober tekst, da ga nisem mogel odkloniti. Z režiserjem Jašo Jamnikom sva zamenjala vloge, on je igral in jaz sem režiral, kar kritika ni do konca doumela. Še bolj naporno je bilo, da sem moral režirati sam sebe. Sem pa to predstavo zelo rad igral in mi je bilo žal, da je šla tako hitro z odra.

Kako pa je pri teh vaših avtorskih projektih, začenši s Hagado, kjer sami skrbite za vse: od igre, režije, kostumov in scene … Mora v tem primeru igra zapolniti vse te enote ali polagate posebno pozornost na vsak posamezen element?

Od mojih avtorskih projektov je samo Hagada bolj gledališka in je v njenem prvem planu igra. Napravil sem jo iz čistega egotripa, potem ko sem videl Zijaha Sokolovića in sem si zaželel, da bi tudi sam napravil nekaj podobnega (smeh). Mislim, da je bila predstava dobro sprejeta in da tudi v resnici je. Čeprav po vseh teh letih postajajo vici tudi stari. Ostalim svojim projektom pa niti ne pravim teatrski, ker v njih zgolj uporabljam neke igralske veščine, da povem svojo zgodbo. Zato tega ne imenujem teater, ker v tem smislu ne izumljam nič novega, ampak zgolj uporabljam matrico. Sploh zadnje predstave razvijajo neke misli in so bolj pripovedne kot dramske. Zaradi tega principa tudi ne potrebujem režije – medtem ko sem pri Hagadi še upošteval gledališke napotke ostalih, pa jih ti projekti pravzaprav ne potrebujejo. Gre za nekakšno mešanico med standupom, predavanjem, pridigo in predstavo. Nekakšen nenavaden konglomerat vsega skupaj. Gre za teološke stvari, ki jih neverujoči niti ne zmorejo gledati. Pa ne zato, ker ne bi bili izobraženi, ampak ker preprosto ne razmišljajo na isti način o določenih stvareh.
 
Kako pa pridete do ideje za svoje projekte?

Ideje pridejo same od sebe, prek stvari, ki me mučijo v privatnem življenju, in potem se oblikujejo v nek svetopisemski lik, kot je bilo na primer pri Hagadi. Evangelij po Čušinu sem uprizoril na primer takrat, ko so odkrili Evangelij po Judi, kar je v javnosti zbudilo veliko pozornosti. Pred tem je bilo v cerkvi leto svetega Pavla in sem uprizoril Pešca, predstavo o nekom, ki se sprehodi od Mojzesa, Kristusa, Pavla do sedanjega časa, predvsem po nekih vsebinah, manj v zgodovinskem smislu. Potem je sledil Jona, besni prerok, ki pa govori o povsem sodobnih stvareh, o uporu Jone Bogu, ki ga je poslal spreobračat ljudi, Jona pa ga je pri tem zavrnil. V tem primeru izpostavljam problem, koga naj spreobračam in kaj naj povem današnjim ljudem, na aktualnost pa je vezan prek načina vsakdanjega življenja, politike, odnosa do cerkve. Pravijo mi, da imam mnenje o vsaki stvari, ne vem, kako bi ga lahko ne imel. Se pa ob vsem tem tudi zavedam, katera od teh sem sposoben na glas povedati. Janez brez glave pa že govori o spolnosti, telesu in podobnih stvareh s teološkega vidika. Kdo ve, kaj me čaka v prihodnje. Mogoče Job?

Če preskočim nazaj na Skopuha. To besedilo ste igrali že enkrat prej, v neki drugi uprizoritvi.

Ja, nisem sicer igral skopuha, ampak lik Valerja. Kljub temu sem imel strašne težave s tem, ker sem Borisa (Kobala op. a.) nenehno spominjal na rešitve, ki so bile uporabljene v kranjski predstavi. Predstava je bila zelo dobra, Janez Škof je odlično odigral skopuha – pa takrat prav tako ni prejel nagrade za žlahtnega komedijanta. Moral sem si izbiti iz glave, tako predstavo kot jezik, ker smo takrat igrali v gorenjskem dialektu, kar je bilo res žmohtno. Da bi pa dejansko igral samega skopuha dvakrat do zdaj, še nisem imel prilike, čeprav mislim, da bi bilo zanimivo. Takšne stvari bi me zanimale, na primer ponoviti Ljudomrznika z drugim režiserjem, čeprav si mogoče lahko razočaran, če imaš na nekaj lep spomin. Se pa že res malce vprašaš, ko si star toliko, da se ti kakšen tekst v karieri ponovi (smeh). Mislim, da je bil to edini tak tekst do zdaj.    

Kako pa je z igranjem v manj komičnih – »resnih« vlogah, čeprav ste dejali, da poskušate v vse vnesti nek komičen element.

Ja, najbolj je bilo to očitno pri Poloniju v Hamletu, kjer me je moral Matjaž Zupančič zelo krotiti, da nisem šel preko.

So bile pa obenem prav te »manj komične« vloge najbolj opažene (nagrada ZDUS) …?

Mene je težko zgrešiti, sem pač opažen zaradi mojega fizisa (smeh). Sicer pa se ne spomnim, kdaj sem nazadnje igral kakšno »resno vlogo«. Hudič babji je druga zgodba … tudi na primer Reklame, seks in požrtija je bila bolj ali manj smešna …

Vas pa ne bi zanimalo?

Ne, ne, da me ne bi. Samo nič takega ne dobim. Recimo pred leti smo igrali Cankarja v Korunovi režiji. No, ja, ali pa prav tako s Korunom Vlak čez jezero v Kranju, kar je bila tudi resna vloga. Saj je bilo zanimivo. Sicer te vloge ne pridejo do mene, če pa jih dobim kot manjše vloge, pa kot rečeno, skušam vnesti nekaj komike, vsaj če me režiser ne drži nazaj. Sicer pa se trenutno prav ne morem spomniti nobene svoje tragične vloge. Je pa res, da sem velikokrat umrl na odru: Pomladno prebujenje, Ljudomrznik, Hamlet … Če potegnemo črto: nihče me ne jemlje resno. Še sam sebe ne, tako da jim niti ne zamerim (smeh). Nimam pa nobene averzije proti resnim vlogam, tudi v mojih projektih gre za zelo resne stvari, v katerih kdaj koga tudi užalim, prav zaradi resnosti stališča. Medtem ko v teatru ne dobivam resnih vlog, če pa že, so zame premalo resne. Morda bi moral igrati Hamleta, baje pravijo na Akademiji, da ga je po fizisu Shakespeare napisal prav zame.

Priznanja ZDUS, Gregor Čušin, Nagrade Dnevov komedije

Povezani dogodki

Nika Leskovšek, SiGledal, 8. 12. 2012
Napraviti monodramo je, kot bi odprl »kafič«
Nika Leskovšek, SiGledal, 27. 8. 2010
Medkulturna izmenjava
Nika Leskovšek, SiGledal, 11. 6. 2010
Mame in sodobne scenske umetnosti
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Connoisseur političnih govorov