Anita Volčanjšek, SiGledal, 31. 8. 2010

Ampak: umetnosti se ne gremo zaradi nagrad

Sanjo Mitrović smo spoznali na letošnjih Mladih levih, kjer je s predstavo Will you ever be happy again? tudi pri Slovencih ponovno vzbudila mešane občutke o bivši "Jugi", o sedanjem neizprosnem kapitalizmu, o balkanski vojni. Pri delu jo zanima predvsem razmerje med individualnim in kolektivnim, položaj emigranta in njegova (na novo) vzpostavljena identiteta.

Že devet let živite in delate v Amsterdamu. Kaj vas je odpeljalo na Nizozemsko? Vmes, leta 2004, pa ste diplomirali še na Fakulteti za filologijo v Beogradu. Se vam je srbski umetniški prostor zdel preozek, hermetičen?

Z gledališčem in plesom se ukvarjam že od otroštva dalje. Leta 1999, neposredno po bombardiranju, je hrvaška skupina Montažstroj (s takratnimi nizozemskimi partnerji) po prejeti nagradi občinstva na festivalu Bitef reagirala na napad. Povabili so me, da bi skupaj ustvarili nov projekt, in tako sem odšla na Nizozemsko. Ravno v tem času je bila na gledališki akademiji v Amsterdamu avdicija in takoj, ko so me sprejeli, sem se odločila zapustiti Beograd.

Ste Srbkinja, diplomirali ste iz japonskega jezika in književnosti, živite na Nizozemskem. Katera kultura se vam zdi najfascinantnejša?

Eden glavnih problemov, s katerim se pri svojem delu ukvarjam, je vprašanje o individuumu, ki je postavljen v kontekst, v katerem je odraščal in v katerem sedaj živi. Rojena sem v državi, ki ne obstaja več, v Jugoslaviji. Kar naenkrat je kos dežele postal Srbija in tako se je kar čez noč spremenila tudi moja identiteta. Percepcija Jugoslavije in percepcija Srbije se na evropski kulturni sceni zelo razlikujeta. Trenutno živim na Nizozemskem, z Japonsko sem se ukvarjala teoretično (z jezikom in književnostjo), saj v 90-ih letih 20. stoletja zaradi vojne nisem imela možnost za potovanja. Vse tri kulture vplivajo na moje delo. Jugoslavija me spominja na korenine, ki so se pretrgale oziroma močno spremenile barvo, obliko in jakost.

Nizozemska me je postavila v položaj nenehnega spraševanja, ki mi pomaga, da obe državi – tako domačo kot sedanjo "domačo" – opazujem z določeno distanco, z očmi emigranta, tujca, ki pa je stalno v gibanju. Dobro poznam japonsko kulturo, njihov jezik, zgodovino, ampak Japonska je v moji glavi še vedno abstrakten in imaginaren pojem. Morda mi to lahko pomaga, da se seznanim z relativizmom, na katerem so zasnovani mehanizmi kulturnih označevanj, in da sem do njih tudi ustrezno kritična.

Študirali pa ste tudi na amsterdamski Theaterschool, na oddelku za mime. Kako – na kratko – poteka študij? Ima praktično delo prednost, kateri teoretični predmeti so glavni?

Mim je specifična forma, ki se zelo malo naslanja na tradicionalen mim. Najzanimivejša je kombinacija plesa in gledališča, se pravi gibanja in teksta. Študenti imajo med študijem priložnost, da si sami izberejo smer, v katero se želijo razvijati. Sami se odločijo, ali bodo tekstopisci, režiserji, igralci. Mnogi izmed njih si izberejo kar vse, in to zato, ker v času študija spoznajo celoten ustvarjalni proces.

S predstavo Will you ever be happy again? ste pred dvema letoma nastopili na festivalu Bitef. Kakšni so bili odzivi? Vas morda v Beogradu obravnavajo drugače kot ostale srbske umetnike, ki ustvarjajo doma?


Predstava je imela premiero na festivalu Bitef v Beogradu leta 2008, kjer je bila del programa z naslovom Resnica v gledališču. Odzivi so bili odlični in emocionalni. Lokalno občinstvo je predstavo doživelo kot zelo pogumno, saj govori o "naših ranah", o krivici, ki nam je bila storjena. Na nek način je predstava ponovno vrnila spomine in vse teme, vezane na 90. leta 20. stoletja, ki so bile dolgo časa zapostavljene.

Kako pa vas je sprejel Amsterdam?

Amsterdam je multikulturno mesto. Na moji akademiji je bilo sedem tujcev in pet Nizozemcev in prvi dve leti smo med sabo komunicirali izključno v angleščini. Včasih se mi zdi, da je vloga emigranta vedno predstavljanje kulture in tradicije, iz katere izhaja. Zanimivo mi je, da sodelujem v procesih komunikacije, v katerih klišeji postajajo jezik. Ko sem prišla v Amsterdam, so bila tujcem vrata na široko odprta. Danes je, na žalost, situacija drugačna. V celotnem evropskem prostoru.

Na odru raziskujete svojo identiteto skozi kamero. Kaj pa zunaj odra? Je to tema, s katero se tudi v zasebnem življenju najpogosteje ukvarjate oziroma o njej največ premišljujete?

Odhod na Nizozemsko leta 2001 je zame postal možnost, da se soočim s sedanjostjo in prihodnostjo, in s tem mi je bila dana tudi opcija, da na lastno državo gledam na bolj objektiven način. V veliko situacijah sem se počutila kot neke vrste ambasadorka in ta vloga me je pogosto utrujala. Teme individualnega in kolektivnega me zanimajo, ker sem, tujka, pristala v neki drugačni družbi, in zanimivo je bilo opazovati reakcije Nizozemcev in seveda tudi lastne odzive na nepoznano okolje, ki je vplivalo na moja intimna občutja.

V Will you ever be happy again? razkrivate delce jugoslovanske in nemške polpretekle zgodovine, ki pa imata skupno značilnost: vojno, ki je za nekaj let zaustavila umetniško udejstvovanje. Se vam zdi, da kulturna zgodovina – ki se z globalizacijo čedalje bolj meša – izgublja na pomenu in vplivu na posameznika?

Posledica vsiljivega kapitalizma in potrebe, da se v dobi globalnih migracij ljudi in kapitala definira nova evropska identiteta, vodi – na žalost – k hlepenju po "čistih" identitetah. Zgodovina in kultura sta v tem procesu elementa, ki stagnirata, vendar menjata svojo obliko. Pomembno je, da ju ohranimo – kolikor se le da – v prvinski formi, da se ne pozabi na njuno avtentičnost.

Bili ste nominirani za najboljšo mlado režiserko in za Mime Prize. Kaj vam pomenita nominaciji? Potrditev, dodatno motivacijo, še večjo ustvarjalnost ali kratek oddih?

Vesela sem, da me prepoznajo, in normalno je, da so nominacije in nagrade ključen trenutek v ustvarjalnem procesu vsakega umetnika. Ampak: umetnosti se ne gremo zaradi nagrad. Če moje predstave ljudi ziritirajo, jim dajo misliti, če jih privedejo do nekih zaključkov in reakcij, potem ima moje delo neko vrednost. Zame je merilo uspeha to, da si na odru ne zatiskam oči pred "neprijetnimi" temami in da postavim tudi določene stvari, o katerih ne želimo razmišljati.

Sanja Mitrović

Lena Gregorčič, SiGledal, 30. 8. 2010
V Beogradu so jokali ...
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Connoisseur političnih govorov
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Ogrejte kletko!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 5. 11. 2010
Vrženi v svet dejanskega gledališča
Anita Volčanjšek, SiGledal, 17. 4. 2010
Ruska ruleta s slepimi naboji