Čez konec tedna se je festivalsko dogajanje nekoliko bolj razgibalo in postreglo s pestrejšo ponudbo dogodkov. Po precej obleganem petku je dež (ali kakšen drug nepredvidljiv dejavnik) v soboto precej zdesetkal publiko, ki ji ni bil naklonjen niti dolg odmor med obema predstavama, morda pa ni bila najboljša izbira kombinacija njunega popolnega nasprotja. Kakorkoli že, po simulirani tiskovni konferenci Roda Dickinsona Closed circuit je sledila uprizoritev klasičnega tajskega plesa (khon) I am a Demon Picheta Klunchuna, ki smo ga spremljali že v četrtek v njegovem "dialogu" z Nižinskim (Nijinsky Siam). Tokrat je njegov partner – ponovno prisoten zgolj na dokumentaren način – kar njegov učitelj Chaiyot Khummanee. Klunchun torej ostaja znotraj tradicionalne forme in manj posega v medij sodobnega plesa. V svojem mojstrskem obvladanju khona (ta sicer sestoji iz štirih likov: moški, ženska, opica in hudič – demon) se fokusira na demona, kot vedno pa poskuša ohranjati razumevanje in ljubezen do khona (in posledično tudi do tajske tradicije) in posredovati oziroma približati njegovo sporočilo občinstvu povsod po svetu.
Mnenja obiskovalcev, ali mu to uspeva in če mu, na kakšen način, so bila deljena. Prav tako glede tega, katera izmed obeh njegovih predstav jih je bolj prepričala:
"Zdi se mi, da predstava nekako razpade na dva dela: najprej na akcijo oziroma ples sam, potem pa še poskus razlage. Vendar se mi taka nadgradnja plesa ne zdi nujno potrebna. Sploh glede na način, ki ga uporabi. Drugače pa me je fascinirala njegova telesna prisotnost, preciznost, gibi dlani ..."
"Gotovo sem impresioniran nad njim kot plesalcem s kar neverjetno fizično pripravljenostjo. Se pa kljub temu sprašujem, če lahko razumsko sploh prodrem v kaj takšnega. To je bolj ena sama meditacija kot kaj drugega."
"Klunchun me je navdušil. Njegovo gibanje je izvedeno s popolno koncentracijo. Perfektno nadzira vsak del telesa, a ne kar tako, brez pomena, ampak izraža popolno usklajenost telesa in duha. Zato na odru deluje izredno močno in ohranja našo pozornost, čeprav se vse dogaja precej počasi. Mislim, da zahodni plesalec česa takega ne bi bil zmožen. Enostavno očarana sem bila nad lepoto gibanja."
"Estetsko in dolgočasno. Kot pravi avtor sam, lepota ni dovolj, da pritegne sodobno občinstvo. A ponudi nam zgolj to. Nekaj komentarjev v obliki videa in glasov ne razloži prav veliko. Daleč od tega, da bi khon približal sodobnim zahodnim gledalcem. Olajšana ugotavljam, da nisem edina v občinstvu, ki zadržuje spanec. Eden redkih elementov, ki mojega zanimanja ni pritegnil zgolj s svojo estetskostjo: način zavezovanja hlač. Poleg tega, da je lep, je tudi uporaben."
Še kratek vpogled v khon skozi komentarje Picheta Klunchuna z različnih vetrov:
Med vodili, ki jih izpostavlja ob ustanovitvi Pichet Klunchun Dance Company, sta tudi naslednji: "razvijati razumevanje klasičnega tajskega plesa na mednarodnem nivoju, da bi ga lahko razumeli v vseh kulturah, tako na ravni plesa kot kulture" in "spremeniti neproduktiven odnos do klasičnega tajskega plesa in ustvariti ponos in zaupanje vanj."
"Vedno pravim, da ne moremo spremeniti načina poučevanja tajskega plesa (Klunchuna predvsem moti golo poučevanje forme brez podajanja globljega razumevanja, op. a.). Lahko pa, in to poskušam tudi sam, ustvarimo alternativo in pokažemo, kako drugačen način razmišljanja vodi do konkretnih rezultatov, ki komunicirajo s širšim občinstvom."
"Začnem z odstranjevanjem vsega netemeljnega. Podobno, kot sem to storil v I am a Demon, odvzamem glasbo in kostume in se osredotočim na telo in gibe. Potem demonstriram ten sao (fizični trening, obvezen za vsakega plesalca khona, op. a.) in na to še mae ta (osnovne gibe klasičnega tajskega plesa, op. a.)."
"Na primer v I am a Demon je očitna vez med učiteljem in učencem, ki je globoko vkoreninjena v naši družbi. V Pichet Klunchun in jaz govorim o arhitekturi tajskih templjev, da lahko občinstvo bolje razume povezavo (z gibi klasičnega tajskega plesa, op. a.)."
"Poskušal bom nadaljevati linijo tradicije. Ko se pojavijo nove iznajdbe, so kot poganjki tradicije, ki se lahko nekega dne razvijejo v njeno reminiscenco. Prek takšnega pristopa šele lahko opazujemo moč in razvoj umetnosti."