»Čas, čas, Kaligula! Ko si dal umoriti svoje spomladanske sanje, jim pristrigel peruti, jim odrezal jezik, jih priklenil na rešetke nedosegljivega stolpa, si se po tistem sanjskem (ne, prej morastem) hudourniku počutil dobro le med svojimi mrliči? So pristne le mrtve sanje? Le omrtvičene sanje so narejene po tvoji, moji meri, kaj? Čakajo name in me priganjajo. Včasih se ure in ure pogovarjam s spomini, z neizživetimi sanjami, ki so tuleč prosile za milost, jaz pa sem jim dal odrezati jezik.

Čas, čas, Kaligula! Ko si dal priložnost padanju, pri-padanju, samo zato, da bi dosegel dno, skupno dno z njimi, z vsemi njimi in se naposled dvignil. Izvohal sem v jeseni pozabljeno, izsušeno seme, ga zalil s svojo krvjo in pustil, da vzkali nova rastlina. Nov organizem svežih korenin, pomlajenih stebel, ozelenelih listov in odišavljenih cvetov. Na novo postavljen, na novo rojen. Še sem živ!

Čas, čas, Kaligula! In kaj sledi, da pustim še zimi svoje sledi? Kje bom pisal svojo zgodbo, kje bom pisal svojo zgodovino? Bom še živel, bom še živ?

Ne bodi neučakan, Kaligula! Prav kmalu, jutri jim pokažem, česar ves Rim doslej še ni videl. Jutri bom igral po svojem notnem zapisu, se utapljal v svojem času, plesal v svoji nevihti, veslal po svoji reki besed. Na novo postavljen, na novo rojen. In vsi oni mi bodo pomagali, vsi oni bodo trpeli z mano, kajti potrebujem občinstvo, gledalce, žrtve in krivce.

In veš, kaj, Kaligula?

Morda se tokrat Luna zaiskri kot mlečno jezerce sredi volhke, od bleščavih zvezd drhteče noči in prestopi prag, pripolzi do moje postelje, smukne vanjo in me oblije z vsem svojim sijajem.
Morda tokrat posežem po Luni, Kaligula.«

(Dnevnik nekega Kaligule, 15. januar 2014)