Gospodinov labirint se na odru odvija kot časovna avantura sočutja. Časovna predvsem zato, ker se že v samem romanu vse posredno prepleta okoli pojma časa in časovnosti. Georgi Gospodinov je mojster poigravanja s preteklimi spomini, sedanjimi pomisleki in prihodnjimi premišljevanji. V njegovem delu se bralci venomer znova ujamejo v lastne refleksije, kaj pravzaprav predstavlja tisto preteklo v človekovem življenju, kakšno težo nosi sedanjost za to, kar šele pride v prihodnosti. Vsekakor v Gospodinovem primeru ne gre za esejistično natančne in eruditske razprave o tem, kako se odvija dojemanje časa v človeku. Kar lahko potrdimo Gospodinovu v prid, je njegova domačnost. Gospodinov v upovedovanju neštetih zgodb ostaja domač, prizemljen in prisrčno nostalgičen. Bralcu ponuja možnost, da se med številnimi zgodbami ustavi in premisli, pa čeprav le na kratko, o svojem življenju kot spiralnem spoju preteklega, sedanjega in prihodnjega. In če je čas v romanu eden glavnih motivov, mora ostati tudi na odru, ko se roman utelesi in uteleša v skupino igralcev. 

Skupina igralcev poseže po romanu in poskuša skozi svojo lastno prisotnost podoživeti ali bolje, se vživeti v Gospodinove zgodbe in spomine, ki jih te ubesedujejo. Povedano drugače, roman se poskuša utelesiti na način, ki je najbolj pristen in domač polju gledališča. Le kaj je namreč gledališče, če ni v prvi vrsti prisotnost in živost trenutka?

Šele potem, ko se prebiranje romana Georgija Gospodinova na odru vzpostavi kot časovno potovanje v različna poglavja, kamor je nujno dovoliti vstopiti tudi gledalcu, lahko govorimo o utelešanju romanesknih besed. Potovanje v »gospodinovskem« časovnem stroju pa tekom uprizarjanja pridobi nove razsežnosti. Ravno z domačnostjo besede, prizemljenostjo misli in prisrčnostjo nostalgičnega vzdušja Gospodinovo delo doseže, da se razpre v sfere osebnega, pa naj bo to osebno bralca, osebno igralca ali gledalca.  

Na tem mestu postanejo besede živo prisotne skozi telo in glas igralcev, saj podirajo brezobrazne zidove pojmov in občutij. Če roman govori o žalosti, zapuščanju, vživljanju in doživljanju, potem se na odru vse našteto prelevi oziroma prenese na žive nosilce – igralci in gledalci postanejo prevodniki, prejemniki in soustvarjalci žalosti, zapuščanja, vživljanja in doživljanja. Roman, kot ga piše Gospodinov, ne more zgolj ostati in se odvijati na odru, Fizika žalosti mora ponotranjati naelektrenost celotne palete odtenkov žalosti, kot jo pojmuje bolgarski pisatelj – skozi smeh, skozi resnost, skozi pretresenost, skozi radost, skozi obup in skozi vsakdanjo ravnodušnost.

Srečevanje v žalosti je srečen dogodek iskanja sočutja.

Več v nadaljevanju ...