Jasmina Založnik, SiGledal, 20. 6. 2012

Vstopite! Odšli boste zadovoljni in zadovoljeni ...

Projekt Zorana Srdića Janežiča in Jane Putrle Srdić Intelektualne kurbe, ki trenutno poteka v mestu ob Dravi, izziva ne le z naslovom, temveč tudi s svojo podobo.

arhiv MKC

V treh gondolah, postavljenih na Poštni ulici, trije izvajalci ponujajo svoja specialistična znanja predvsem s področja umetnosti, literature, filozofije in sociologije ter hkrati tematizirajo vse večjo degradacijo kognitivnega dela. Hkrati pa zastavek projekta zareže v sam pojem »kurbe« kot temen madež družbe in se iz obravnave »vrednosti« kognitivnega dela seli na območje prostitucije v njenem dobesednem pomenu. Kako torej zagrabiti projekt? Širina zastavka in hkratno pomanjkanje protokolov pri sami izvedbi zato nenehno drsi med dvema poloma v interpretaciji vseh vključenih, posledično pa tudi v njeni izvedbi. Zato ne preseneti, da se lahko zgodi zdrs projekta proti njegovi lastni »nevralgični točki«, ki se je sicer zaveda, a je – vsaj zdi se tako – ne poskuša podrčtovati.

Prav v tem dvoumju, ob širini zastavljenega se sprašujem, ali je dovolj, da ustvarjalec postavi okvir, vzpostavi »odprt prostor« vstopa in izstopa tako povabljenih izvajalcev kot tudi obiskovalcev? Kako trdno postaviti strukturo z jasnimi parametri, da bi projekt dejansko reflektiral naslovno topiko? Je sam izbor naslova »Intelektualne kurbe« primeren? Lahko danes sploh govorimo o intelektualcih ali bi bila opredelitev kognitivnega delavca ali virtuoza, kot ga opredeljuje Paolo Virno, primernejšega? Katere skupne parametre vzpostavlja projekt oziroma drug del naslova s predstavo Kurba (produkcija Gledališče Glej)? Kje je točka identifikacije in na kakšen način znotraj ponujenega vzpostavljamo svojo lastno dinamiko in strukturo, če sploh?

Kljub zavedanju številnih problemov, ki jih sam projekt naslavlja, sem ga, tako kot ostali vključeni, postavila v svoj lasten interpretativni kod, pri čemer sem se jasno zavedala vpisanih kontradikcij in problemov, ki se z njim vzpostavljajo. Prav o njih smo dolgo diskutirali tudi z avtorjema projekta. Pojavilo se je seveda vprašanje same izvedbe, ki bi kot taka lahko mnogo bolj precizirala problematiko, ki jo želi nasloviti. Verjela sem ali naivno pričakovala, da so parametri dani, da izvedba, kljub odprtosti in potrebni improvizaciji, stoji na jasnejših protokolih. Prav ta pa je tudi razlog, da namesto refleksije in izkustvenega pogleda podajam najprej (zamejen) sklop vprašanj, ki se mi porajajo.

Kaj sploh ponujamo? Specialistična znanja ali splošne pogovore? Ali lahko sprejmemo vlogo terapevta, poslušalca, če za to nismo usposobljene? Je vse skupaj samo igra? Se lahko stranki opravičimo, da na njeno vprašanje ne moremo odgovoriti oziroma podajamo le neko splošno mnenje? Ponudimo referenčno polje, znotraj katerega lahko ob koncu pogovora še bolj poglobljeno iščejo odgovor? Kako strukturirati čas pogovora? Je mogoče pričakovati lucidna in ozko specializirana vprašanja ali prej splošnejše mnenjske diskusije, ki sicer potekajo ob šanku? ...

Kako to, kar naj bi »ponujale«, predstaviti naključnim mimoidočim?

Kakšno strukturo potrebuje projekt in kakšni načini uprizarjanja so v danem okviru sploh smiselni? Kdo nagovarja in kako?

Po nekajurni prisotnosti na mestu izvedbe se čedalje bolj zavedam umanjkanja strukture v samem projektu. Prav ta je namreč ključna za dosego želene afirmacije, ki jo sama razumem prav na način izpostavitve in problematizacije vrednosti kognitivnega dela na področju humanistike, ki je danes kot še nikoli doslej na udaru. S pomanjkljivo artikulacijo, ki se dogaja na ulici, se soočim, ko k meni pristopi mlad par in pričakuje, da bo za protiplačilo prejel neke vrste »entertainment«, show. Naj spregovorim o družbi spektakla, o komercialni umetnosti, naj poskušam skozi samo naslovno vprašanje problematizirati »spodrsljaj«?

Premišljujem, če je potemtakem dejansko projekt sam zgolj neskončno odprto polje za lastno vpisovanje obiskovalca? In kaj je v tem polju moja lastna vloga? Kako se bom samouprizorila oziroma kako se znotraj tega dejansko uprizarjam? In nenazadnje, kako se uprizarjajo drugi?

Ali zadostuje, da sama ustvarim okvir (zase) in ga nato poskušam prenesti tudi širše? Kako bi zamejitev uokvirjala načine odčitavanja? Oziroma kakšni protokoli so potrebni za dosega tega preobrata? Jih bosta avtorja sprejela? Jih bodo izvajalci upoštevali?

Ustvarim strukturo, izdelam osnutek preoblikovanega scenarija, zaprem dokument, odprem nov zavihek, in še enega, preskakujem med tujimi spletnimi portali, prebiram linke, ki so jih nedavno objavili virtualni »prijatelji«, se sprehodim po sobi, stopim na vrt in ležem na travo. Zaprem oči. Poskušam uprizoriti scenarij. Prvič. Drugič. Tretjič. Vzporedno. Prestrukturiranje. Vstanem. Vrnem se v hišo. Odprem prenosnik. Prebiram in preurejam zapisano. Dvignem telefon, poiščem naslovnika. Kličem. Nič. Čakam. Čakam. Čakam. Odprem poštni predal. Zapišem:

Pozdravljen, Zoran,

po še enem preživetem terminu na Poštni ulici se mojim že izpostavljenim opazkam pridružujejo nove. Predvsem menim, da je potrebno določiti jasnejše izvedbene parametre. Imam nekaj predlogov.

Pokliči me ...

Performa/Platforma

Povezani dogodki

Festival
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 8. 2012
Motus: Alexis. Una tragedia greca
Jasmina Založnik, SiGledal, 20. 3. 2012
Potenciali kritiškega pisanja o scenskih umetnostih
Jasmina Založnik, SiGledal, 3. 9. 2013
Slovo od Levov