Nika Leskovšek, 19. 9. 2011

Ali smo sploh še sposobni upora?

Intervju z Damirjem Domitrovićem, predsednikom Kulturnega društva B-51 in direktorjem festivala uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto.

foto Arhiv Ex Ponto


Intervju z Damirjem Domitrovićem, predsednikom Kulturnega društva B-51 in direktorjem festivala uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto, ki se bo letos odvijal od petka, 16. 9., do nedelje, 25. 9., in se predstavljal na različnih prizoriščih po Ljubljani (Cankarjev dom, Stara elektrarna, SMG, Mini Teater in ljubljanska tržnica). V svoji 18. ediciji ostaja Ex Ponto zavezan umetniškemu prostoru Vzhodne Evrope in nekdanje Jugoslavije, vsebinsko pa nadaljuje z obravnavo aktualnih političnih in družbenih tem, letos skozi prizmo izmuzljivega konceptualnega okvirja »Konec ali začetek?«.

Festival se je že začel z veliko koprodukcijo Leksikon YU-mitologije v režiji Oliverja Frljića (projekt je nastal v koprodukciji z Istrskim narodnim gledališčem iz Pulja, Teatri Kombetar i Kosoves iz Prištine, Črnogorskim narodnim gledališčem Podgorica, Malim dramskim teatrom iz Bitole, asociacijo Kulturanova iz Novega Sada in festivalom Ex Ponto). V prihodnjih dneh bo na festivalu poleg petih predstav domače produkcije (Sanje Neković Peršin, Milana Tomšika, Vlada Repnika in Martine Ruhsam, Sabine Schwenner ter Rjuza Fukuharo in Sama Potočnika) mogoče videti tudi del programa vzhodnoevropske gledališke mreže Neta (Nova evropska teatrska akcija), katere sedež je od leta 2007 prav na Ex Pontu.

***
Ex Ponto letos prvič v realizacijo festivala vključuje program gledališke mreže Neta, ki so kaže v naboru šestih zelo raznolikih predstav (Frljić: Leksikon YU-mitologije, Nešković Peršin: 33 obratov, Mićunović: Revizor, Mladenova: Zimska pravljica, Kočovski: Kavkaški krog s kredo, Mustafić: Rock'n'roll). Kaj konkretno to sodelovanje na vsebinski ravni pomeni za festival?   

Neta funkcionira kot gledališka mreža od leta 2005, ko se je zbralo kar nekaj pomembnih predstavnikov festivalov in gledališč, predvsem na območju naše nekdanje skupne države in Vzhodne Evrope, v smeri proti Rusiji (Rusija, Romunija, Bolgarija, celo Turčija). Prvi koraki so zajemali poskus, da se na vzhodnem delu Evrope poveča komunikacija med gledališči in festivali, trenutno se ukvarjamo z realizacijo koprodukcij, v naslednji fazi pa se bomo osredotočili na glavne cilje same mreže, to je organizacijo oziroma vzpostavitev mednarodnega igralskega ansambla in pa umetniške televizije Neta. Vse to je dokaj ambiciozno glede na to, da se je vse začelo dogajati leta 2005. Medtem so seveda potekali festivali Nete v Rusiji in Črni Gori, tudi Makedoniji, Trstu in pri nas v Novi Gorici, letos pa torej prvič v Ljubljani. Gre v bistvu za festivale, na katerih se člani Nete predstavijo s svojimi predstavami, pri tem pa se – ne glede na neko neodvisnost Nete – upošteva seveda koncept domačega festivala. Letos smo se tako na primer na Ex Pontu potrudili, da smo pripeljali iz Nete tiste predstave, ki sodijo v naš koncept »Konec ali začetek?« in so estetsko podobne splošnem razmišljanju Ex Ponta ter letošnji festivalski temi. Netin program v kontekstu domačega festivala obsega pet do šest predstav, okroglo mizo in seveda promocijo same mreže, ker je eden izmed ciljev tudi pridobitev novih članov in razširitev sodelovanja med domačimi institucijami in vzhodnoevropskimi partnerji.

Prvotno se je mreža finančno napajala primarno prek članarine, to še drži?

Še vedno je osnovni vir financiranja članarina. Pri produkcijah zajemajo drugi nivo seveda koproducentska sredstva: glede na to, da je uprizoritev prikazovana na programu enega od gledališč, ki sodelujejo v koprodukciji, ali pa samega festivala. V petih, šestih letih obstoja Nete so torej osnovni koraki in cilji zastavljeni, treba pa je projekt še bolj ambiciozno zastaviti. Počasi se bomo poskušali usmeriti na evropska sredstva, ker mislim, da smo s predpogoji, ki jih imamo, dovolj zreli, da bomo lahko v prihodnosti pridobili tudi večja sredstva.

Nocojšnja predstava, ki bo sprožila začetek Ex Ponta, pomeni predvsem koprodukcijsko zahteven projekt šestih koproducentov. Zakaj je bil za otvoritev festivala politične tematike izbran prav Oliver Frljić, ki velja za provokativnega avtorja (cenzuriran je bil že s svojimi Bakhantkami, nazadnje pa je ponovno zbudil manjši škandal s Kukavičlukom na Sterijinem pozorju)?

Ex Ponto že drugo, tretje leto odpira začetek svojega programa s koprodukcijo, v kateri sodeluje kot pobudnik te koprodukcije. Že drugo ali tretje leto sem razmišljal o YU-leksikonu in na kakšen način bi ga skušali realizirati. Pri tem ne mislim samo na knjigo in njeno vsebino, ampak na zamisel, kako se na drugačen način lotiti te projugoslovanske teme. Letos je tako splet več okoliščin pripeljal do realizacije otvoritvene predstave, s katero Ex Ponto obenem promovira produkcija Nete. Kar se tiče samega Frljića: v kontekstu političnega teatra, če temu lahko tako rečem, je trenutno najbolj aktualen, najbolj atraktiven in sodi, kar je tudi pomembno, v generacijo mlajših oziroma srednjih režiserjev, ki prihajajo iz drugih držav in bodo predstavljeni na letošnjem Ex Pontu: Oliver Frljić, Jan Klata, Zoltan Balazs, Martin Kočovski. Ne glede na neke škandale in afere, gre za prihajajoče zvezde in vsekakor so to režiserji, ki so vsaj na območju Vzhodne Evrope trenutno najbolj zanimivi. Tako letošnji Ex Ponto predvsem izpostavlja te, mlajše, provokativne oziroma bolje – brezkompromisne režiserje in seveda aktualne teme, ki nas obkrožajo.

Ex Ponto vse bolj podpira tudi slovensko produkcijo, letos pri tem v veliki meri prevladujejo plesne predstave. 

Mislim, da je spet okvirna tema »Konec ali začetek?« tista, ki prevladuje pri izbiri festivalskega programa – ne glede na to, ali gre za gledališke ali plesnogledališke projekte. Seveda na festivalu Ex Ponto niso prisotne samo politične asociacije, ta okvirna tema se nanaša tudi na drugačne: osebne in družbene aspekte, estetike in tako naprej; in vse te predstave vsekakor sodijo v naš koncept.

Sama zamisel pa se očitno obrestuje, glede na to, da se število domačih uprizoritev, kjer sodelujete kot koproducent, povečuje (letos je v programu kar pet takšnih predstav). Tudi v teh primerih gre večinoma za neke mlajše avtorje.

S to prakso smo začeli nekje leta 2006 in se je pokazala kot učinkovita ter koristna za same predstave (in ustvarjalce), ponosni smo, da se nekatere od tistih, ki smo jih predstavili leta 2007/8, še vedno igrajo in to tudi podpiramo. Na neki način s tem festival izkoristimo tudi za domači »showcase«, če lahko temu tako rečem. Predstave, ki sodijo v naš koncept in so obenem zanimive, predstavimo tujcem, ki prihajajo na festival, kar vsekakor koristi domači produkciji. Tako bomo s to prakso nadaljevali tudi v prihodnje.

Letos v okviru Nete organizirate tudi okroglo mizo, ki se bo ukvarjala z vlogo Slovenije v procesu umetniške izmenjave med vzhodom in zahodom. Kakšna naj bi bila ta vloga po vašem mnenju?

Letos bomo prek Nete pripeljali na festival še večje število tujih gostov iz Rusije, Romunije, Turčije in seveda z območja nekdanje skupne države in poskušali to združiti z domačimi strokovnjaki na področju gledališča ali pa kulture, ki se ukvarjajo s to tematiko, in v bistvu poiskati odgovore, ali pa se poigrati z našo zavestjo o tem, kaj Slovenija sploh pomeni v povezavi zahodnega in vzhodnega. Mislim, da se pri nas tega še ne zavedamo in da srečanje Nete in domačih kulturnikov nekaj pomeni: najprej v domačem prostoru zaradi komunikacije v smislu povezovanja, pa tudi v najširšem možnem obsegu kot ozaveščanje in izpostavljanje pomena kulture, ki je v celotni Evropi nekako deprivilegirana, saj je niti gospodarstvo niti politika ne znata izkoristiti ali pa jo uporabljata kot neko sekundarno sredstvo za dosego lastnih ciljev. Ta okrogla miza lahko deluje zelo edukativno tako za domače kot tuje goste.

Poteka morda percepcija vzhoda še vedno v večji meri skozi zahod? Jan Klata prihaja k nam pravzaprav z zamikom, medtem ko se nekatera druga imena na festivalih ponavljajo.

Ex Ponto je vedno gojil prakso, pripeljati k nam mlade vzhajajoče zvezde, in letos je tukaj Jan Klata, ki ni popularen samo na Poljskem, ampak tudi v Nemčiji. Viliam Docolomansky, ki je dobil nagrado za najboljšega mladega evropskega režiserja in tako naprej. To so pač neke okoliščine oziroma naš način razmišljanja, ko oblikujemo program. Kar se tiče glavnega vprašanja, čutim neko anarhoidnost prav v tem vzhodnem evropskem prostoru, kjer je v relativno kratkem času, dvajsetih letih, nastala vrsta manjših držav, novih prostorov oziroma politično-formalnih okvirjev, ki iščejo sami sebe, v smislu kulturne identitete narodov in tudi glede vloge države nasploh. Mislim, da na tem mestu povezovalna vloga kulture lahko veliko pomeni. Jan Klata, recimo, in njegovo gledališče, ki je izredno atraktivno na Poljskem in v Nemčiji, se bo prvič predstavil tukaj, prepričan pa sem, da bo čez nekaj let ena glavnih evropskih zvezd. Tako je bilo nekoč tudi z Ándrejem Zoldakom, ki smo ga pripeljali na festival, Árpádom Schillingom, Victorjem Bodojem, to je ta praksa – vzhajajoče zvezde poskušamo čim bolje in čim hitreje predstaviti domači publiki.

Na festivalu sta na primer prisotni tudi predstavi, ki sta bili uprizorjeni na Wiener Festwochen (Martine Ruhsam in Vlada Repnika; ter Ferčeca, Dežulovića in Šeparovića).
 
V prvem primeru gre za Vlada Repnika, ki je že bil na Ex Pontu. Če nič drugega, gre za zelo dober primer sodelovanja med domačimi koproducenti in avstrijskimi, ki bo, mislim, tudi tukaj dobro sprejeto. Kar se tiče Šeparovića, se ga še vedno spomnim z Ex Ponta z zelo zanimivo predstavo, trenutno pa dela v Zagrebu, in ko sem si recimo ogledal hrvaški showcase, se mi je prav Generacija 91.–95. zdela najbolj kvalitetna predstava, ki obenem absolutno sodi v naš koncept »Konca ali začetka«. Program smo oblikovali tako, da pride ta predstava na vrsto prav na koncu. Pozorni smo bili na to, da ima tudi potek koncepta nek smisel. Ni naključje, da se bo Ex Ponto začel s Frljićem in končal s Šeparovićem, ker gre za generacijo, ki je obremenjena s projugoslovanskim prostorom. Generacija je izjemno duhovita predstava, ampak obravnava mlade ljudi, ki so bili ne glede na njihovo ludističnost, cinizem, širino obsojeni, da končajo v vojni. To je še vedno generacija, ki na Hrvaškem trenutno, kar se načina razmišljanja in kulture tiče, prevladuje. Ne glede na to, da je v predstavi precej duhovitih elementov, sproži nek način razmišljanja in strašen cinizem do tistega, kar je bilo. Z vidika naše kulture, kjer smo navajeni predstav, ki se dotikajo vojne na patetičen, sarkastičen način oziroma z neko distanco, bomo v tem primeru videli nekaj drugega. Šeparović aktualizira način razmišljanja in frustracij, ki obstajajo v bivših skupnih prostorih zaradi vojne, ki je bila na Hrvaškem in širše. 

Od starejših generacij je prisoten Branko Brezovec, ki je odprl letošnji Eurokaz v Zagrebu. Gre za predstavo, ki je bila postavljena v nakupovalni center (zagrebški Avenue Mall).

Mi smo lokacijo postavili na ljubljansko tržnico, ker se nam zdi, vsaj kar se samega centra tiče, najbolj atraktiven in dinamičen prostor za to, kar ima predstava povedati. Brezovec je bil že večkrat na Ex Pontu, ampak tokrat je predstava malo drugačna, zato smo se odločili, da ga povabimo. Predstava sprejme samo 40 ljudi, odigrali pa jo bomo dvakrat. V njej se vzpostavlja zanimiva povezava med klasičnim Krležinim tekstom in odnosom do povpraševanja, marketinga v današnjem času, na ta način, da bodo tisti, ki si bodo predstavo ogledali, malček presenečeni. Ampak se mi zdi, da je narejena zelo lucidno, duhovito in z eno veliko poanto uporabe samega sebe kjer koli. To je torej še zadnji, tretji hrvaški avtor, kar se tiče letošnjega Ex Ponta: Frljić, Brezovec in Šeparović, ki so si celo generacijsko različni.
 
Problem, na katerega je najbrž treba biti pozoren pri selekciji v okvirih političnega gledališča, je najbrž tudi (pre)lokalno delovanje določene teme – na primer Brezovec se zadnje čase zelo konkretno ukvarja z aktualnim stanjem hrvaške politike. Obenem pa ste letos zagotovili precej estetsko zelo raznovrstnih predstav (od minimalističnih »klasičnih« postavitev do artaudovskega principa, plesnega gledališča)? Katere parametre še upoštevate pri selekciji?  

Pri vprašanju lokalnih parametrov predstav smo seveda pazili, da to ne bi bilo preveč prisotno, obenem pa smo hoteli vnesti tudi stik z nekim drugim okoljem, s katerim nas druži kriza duha, ki trenutno prevladuje v Evropi, tako v vzhodnoevropskem kot zahodnoevropskem delu. S »Koncem ali začetkom?« je omenjena kriza duha navzoča v programu na vsakem koraku. Poskušali smo združiti ta parameter z okvirno temo in predstaviti tudi naši publiki probleme, ki so prisotni nekje drugje, a so nam v bistvu zelo blizu. Spet bom uporabil Klato kot primer. Bil sem na poljskem showcasu, kjer sem si ogledal deset različnih predstav. Ne glede na različne estetske aspekte, režiserje, ki so pripadniki različnih generacij, velika ali mala imena, se na Poljskem vsi ukvarjajo z isto temo, še vedno so v tej večni dilemi, ali se obrniti proti Moskvi ali proti Berlinu. To je nekakšna strašna poljska travma, ki je prisotna povsod, ne samo v političnem življenju, ampak tudi družbenem, osebnem in tako naprej – kar se bo tudi zelo jasno pokazalo pri Klati. Obenem pa se bomo v tem lahko našli tudi sami glede na našo družbenopolitično situacijo. Mislim, da je dovolj, če bi v gledanju te krize duha, skozi evropsko, proevropsko ogledalo izluščili poanto, da se ta ne dogaja samo tukaj, ampak da je zares vsesplošna, da so te travme prisotne v vsaki generaciji, tako mlajši kot starejši, praktično v vsaki državi. Ta »Konec ali začetek?«, ki nas združuje, je v bistvu torej kriza duha, ki je velika evropska bolezen, problem identitete.

Še o Leksikonu YU-mitologije

Na tej točki se odpirajo takšna vprašanja, kot jih načenja prav Leksikon YU-mitologije. Ali so problemi, kot je na primer jugoslovanski – pa pri tem niti slučajno ne mislim na neko nostalgijo – samo en moment trženja, kot to omenjata Frljić in njegova dramaturginja, ali je to na en način še vedno prepovedano in ni toliko prisotno v sodobnem političnem teatru in zakaj se konec koncev s tem sploh ukvarjamo glede na ostale probleme, ki jih imamo. V vzhodnem delu Evrope je prišlo do zelo hitrega prehoda iz nekakšnih socialističnih političnih okvirjev v liberalni kapitalizem in šele zdaj se pričenjamo zavedati nekaterih zadev, kako smo morali tržiti prej, kako bomo tržili vnaprej, ampak preprosto je prišlo do te substance, do pojava krize duha, do neke praznine, kjer ne vemo, ali bi se obrnili naprej ali nazaj. V primerih trženja je teater lahko najbolj čist, najbolj radikalen, najbolj odprt in najboljše ogledalo in ne samo kritika tega, kar se preprosto dogaja. Ponuja neke smernice za naprej in brani pred tem, da bi to preprosto pozabili in se odmaknili od tega. Pričakuje se upor, ki pa ga nikakor ni nikjer, in sam vidim edini upor prav v tej mlajši generaciji režiserjev, ki so tako brezkompromisni in nesramni – z neko novo estetiko, ampak zelo močno vsebino.

Torej je na Vzhodu politično gledališče prisotno v večji meri kot na Zahodu?

Mislim, da se v takšnih predstavah, ki se dotikajo tem na takšen način, bolj zavedajo tega, tako bi se izrazil. Vsaj kolikor to sam opažam in spremljam. Mogoče ima ravno ta zamuda vzhoda pri liberalnem kapitalizmu na prehodu iz enega političnega okvirja v bistvu neko povratno informacijo, nek refleks v kulturnem svetu – govorim o tistem v gledališču, pa tudi precej širše v umetnosti. Prisotno je neko uporništvo, ki bi moralo biti navzoče tudi pri nas, ampak se s tem sploh ne ukvarjamo in naš politični teater praktično ne obstaja. Zelo malo je predstav, ki so aktualne, družbeno politične in kritizirajo trenutno stanje. Mogoče bo prav način razmišljanja režiserjev, ki jih bomo pripeljali na festival, v tem smislu spodbuden za naš domači kulturni prostor.

Gre pri tem uporništvu na vzhodu morda za prevpraševanje ali podiranje nekih družbenih barier, ki so pri nas morda že presežene oziroma manj problematične? Poljska in Hrvaška imata na primer obe visok odstotek verne populacije.

Absolutno, verska podlaga ima tukaj velik vpliv, ampak prisotna je nekakšna pasivnost, nobenega utripa ni, reakcije na to so, če sploh so, bolj sekundarnega pomena, nekaj drugega se daje v ospredje, pozablja se na dušo, ki v bistvu izginja. Zdi se mi, da je precej bolj kot prisotnost ekonomske krize pomembna kriza duha, neka praznina v iskanju samega sebe, svoje identitete, tudi prek nekega uporništva proti nečemu, kar ni dobro. Tega pri nas še vedno ne vidim.

Kje vidite možnost za razvoj Ex Ponta glede na to, da gre za tematsko opredeljen festival in v primerjavi z večjimi festivali (bili ste na primer tudi selektor makedonskega festivala MOT, ki je eden večjih festivalov v tej regiji)? Kaj pravite na provokacije, da v Sloveniji pravzaprav nismo uspeli razviti velikega festivala tipa Bitef, Eurokaz …

Moram povedati, da smo bolj popularni zunaj na vzhodu kot tukaj pri nas. Na tem vzhodnem delu Evrope Ex Ponto velja za enega najbolj zanimivih festivalov, primerjajo nas celo z Bitefom, MESS-om … Kar se tiče statusa, ki ga imamo v tem srednjeevropskem prostoru, se moram res pohvaliti, bolj s tistim, ki ga imamo doma. Letos smo dobili podporo Evropskega programa 2007–2013 za naslednja tri leta – to se pravi, od letos pa do leta 2013, in s temami, ki jih ponujamo. Lani je bila festivalska tema »Tabu«, letos je »Konec ali začetek?«. Naslednje leto je vprašanje »Novih in starih vrednot« in leta 2013 sledi tema »Kje je meja?«. Očitno se je evropskim komisijam zdel ta tematski okvir zanimiv način razmišljanja, bolj kot naši komisiji, ker nas takrat Ministrstvo za kulturo sploh ni podprlo. S tem se torej vračam na začetek, k temu, da se pri nas preprosto ne zavedamo, da obstaja neka kriza duha in problem v vrednotenju in v tem, kaj tukaj sploh hočemo. Z Ex Pontom se trudimo, da bi bili vedno aktualni, da bi obravnavali neke teme, ki ne zajemajo le našega prostora, ampak so precej širše, se nas pa še vedno tičejo, ker ima Slovenija tukaj izredno zanimiv položaj med tem zahodno- in vzhodnoevropskim prostorom in je lahko izredno zanimiva povezovalna nit. Tega se trenutno ne zavedamo niti, kar se tiče kulture, niti, kar se tiče turizma, v gospodarstvu pa smo še kot neka manjša državica skorajda brez moči, kar se konkretno vidi prav zdaj ob politično-ekonomski krizi. Mislim, da bi bila Slovenija kot dežela kulture in turizma precej bolj zanimiva. Tako bomo na Ex Pontu še naprej razvijali te širše in aktualne teme. Doslej so bila vprašanja vezana na konkretno politiko, religijo, družino (2007–09), zdaj pa se posvečamo v večji meri temam, ki se dotikajo posameznika in krize duha, od nekih političnih do vsakdanjih družbenih, socialnih in predvsem vprašanju upora – ali se sploh še lahko ustavimo nekje v tem hitrem načinu življenja, ali smo sploh še sposobni nekega upora ali pa nas nekdo ves čas vodi. Gre za velik problem liberalnega kapitalizma in manipulacije, v kateri smo pač.

Bi morda za konec v programu še kaj izpostavili?

Poleg avtorjev mlajše generacije: Frljić, Jan Klata, Kočovski, ki se vedno dotika Brechta in je že bil na Ex Pontu, ampak tudi letos prihaja z zelo zanimivim projektom in tekstom, še Radu Afrima, ki prihaja iz Romunije in ga ne poznamo. Gre za Piazzo Roosvelt pisateljice Dee Loher, ki jo kar precej uprizarjajo v drugih državah, pri nas pa, mislim, da še ni bila uprizorjena. To je predstava, ki se dotika ravno tistega, kar sem prej omenil, torej nekega skupnega prostora marginalnih ljudi: pisateljev, brezdomcev in tako naprej, ki jih združuje samo ena piazza, kjer lahko živijo. Predstava je izjemno zanimiva tudi z estetskega aspekta. Mogoče bi posebej izpostavil prav to in pa vsekakor predstavo Rock'n'roll Toma Stopparda v režiji Dina Mustafića, ki bo v Kinu Šiška in kjer bomo imeli prvič priložnost videti neko narodno gledališče iz Prištine, in to z dokaj radikalno, mladostno predstavo. Mislim, da imamo zelo pester in raznolik program, kar se tiče samega estetskega pristopa, ampak vse znotraj naše teme »Konca ali začetka?«, krize duha in potrebe po uporništvu. Mislim, da se bomo tukaj našli, v vsaj treh do štirih predstavah, vsi, tudi če vam ne bodo všeč estetsko, se nas bodo teksti in dogajanje dotaknilo. Trudimo se skratka, da bi bile predstave na Ex Pontu ogledalo družbe, nekakšna samokritika nas samih. 

 

EX PONTO

Povezani dogodki

Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 22. 9. 2011
Kosovski rokenrol – z glasbo proti sistemu
Nika Leskovšek, SiGledal, 28. 9. 2011
Umetniki se morajo znajti v situaciji, kjer se jih ne razume
Nika Arhar, SiGledal, 24. 9. 2011
Kako zveni rokenrol nove teatrske akcije?
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 25. 9. 2011
Rojakom nastavlja ogledalo
Nika Leskovšek, SiGledal, 29. 8. 2010
In-validnost osebne investicije v umetnost
Nika Leskovšek, SiGledal, 20. 6. 2011
Dialog iz sna (Tibor Hrs Pandur: Sen 59)
Nika Leskovšek, SiGledal, 24. 11. 2011
»Vedno delam za – za teater«