O čem govori Rock'n'roll?

Gre za praizvedbo Stoppardovega teksta v jugovzhodni Evropi. Tema Rock'n'rolla je avtobiografska refleksija, neposredno povezana z zgodovino Češkoslovaške v času socialističnega bloka, ko se je zelo močno verjelo v mit o napredku, o ideji levice kot o nekem humanističnem pogledu na svet, ki bo dal enakopravnost delavcem. Tekst zajema diapazon od konca šestdesetih let do padca berlinskega zidu; torej obdobje tridesetih let, znotraj katerega se pripovedujejo biografije glavnih akterjev predstave. Pri tem lahko sledimo neki evoluciji destrukcije oz. propadanja levice, izgube idealov, oziroma kje je prišlo do srečanja praktičnega in teoretičnega v socializmu.

Ves čas pa je zelo pomembna plast tega teksta zgodba o svojevrstni ideološki represiji, okupaciji, ki je bila kasneje tudi dobesedna, vojaška, s strani Rusije. Tu sem našel veliko analogij s kosovsko situacijo: gre za neko močno nasprotovanje, nesprejemanje ideološkega obrazca socializma, ki je v bivši Jugoslaviji zagotavljal enakopravnost naroda, identitete. Velika manjšinska skupnost, kot so bili Albanci v nekdanji Jugoslaviji, se ni počutila enakopravno, varno in ni imela državljanskih pravic, kot so jih po ustavi imeli drugi narodi. V to dramsko formo smo vključili dokumentarne dele, na trenutke gre celo za videoart, v katerih igralci pripovedujejo svoje osebne izkušnje in izkušnje svojih očetov z ideologijo in represijo v njihovem otroštvu in mladosti.

Tema je tudi medgeneracijski spor: najprej imamo generacijo idealistov, rekel bi jim salonski levičarji, ki ob viskiju in kaviarju sanjarijo o revoluciji in se zjutraj prebudijo utrujeni in za revolucijo nesposobni, utrujeni od tega sanjarjenja. Potem je tu mlada generacija, ki je postala zelo pragmatična, konkretna. In potem je tu še srednja generacija, ki ji počasi pripadam tudi sam. To je generacija, ki je izgubila iluzije o ideologiji enakosti, socialnih in narodnostnih pravicah.

Vse to sem našel v Stoppardovem tekstu in uporabil v različnih tematskih slojih in za inspiracijo, da lahko iz te strukture zelo odprto izbiram in potem kombiniram, montiram. Gre torej za nek klasičen postmodernistični postopek, v katerem se igralci v fikciji prepoznajo, izstopijo iz fikcije in govorijo osebnoizpovedno, intimistično, dokumentaristično, biografsko.

Ste se za ta tekst odločili naknadno ali ste že prej vedeli, da ga želite uprizoriti na Kosovu?

Poklicali so me iz Prištine, prebiral sem tekste in takoj, ko sem prebral ta tekst, sem rekel, da ga želim delati na Kosovu.

Kako ste sami doživljali obdobje sedemdesetih in osemdesetih let, v katerem se dogajata Stoppardov tekst in predstava?

Rojen sem v Sarajevu leta 1969. V Bosni in Jugoslaviji je bilo to leto študentskega prebujanja. Zdaj imamo v javnem življenju zelo ugledne profesorje in javne osebnosti, ki so bile v tistem času protagonisti študentskih gibanj. Moja generacija to obdobje večinoma pozna iz anekdot, vedeli smo, da se je takrat v Bosni pojavil prvi anarhistični duh. Vemo tudi, kako se je to končalo – s Titom in študenti, s tistim slavnim pogovorom.

V Bosni je takrat obstajala zelo močna socialistična dogma. Politični in policijski aparat je bil zelo močan. Šlo je za zelo ortodoksen komunizem, kjer se je zelo spoštovalo večnarodnostni princip in kjer je bila ideološka represija zelo močna: nevarno je bilo že povedati vic o Titu. Sam pripadam generaciji, ki je v osemdesetih začela rušiti tabuje socializma, kult osebnosti Tita. Začeli smo še kot otroci, brali smo Mladino, poslušali Laibach. Spomnim se, ko sem bil v sarajevski prvi gimnaziji predsednik Zveze socialistične mladine. Bili smo prva gimnazija v Bosni in Hercegovini, ki je podprla ukinitev štafete mladosti. To je bil velik politični škandal, lahko si predstavljate: v Bosni, tej strogi komunistični tvorbi, se pojavi gimnazija, ki pravi: Mi tako kot Slovenci ne bomo nosili štafet, ker to spodbuja kult osebnosti. Tudi naša glasba je bila uporniška, subverzivna (poslušali smo Laibach, Lačni Franz, Ekaterino Veliko, prvi pank), bila je neka pametna provokacija sistema, ki ni dajal občutka svobode. V tem smislu pripadam neki rokenrol generaciji. 

Ste roker?

Lahko rečem, da sem roker. Biti roker je filozofija. Biti roker ni samo poslušanje rokenrola in igranje kitare. Gre za svetovni nazor. Pripadam rokerski generaciji, na svojo srečo: danes je namreč vse bolj videti, da imamo generacijo folka. To je neka grozna mešanica kulture predmestja, marginalne in vaške kulture, ki je vstopila v mesta in jih deformirala od znotraj.

Koliko bodo na predstavi prišli na račun ljubitelji glasbe?

Videli boste neko politično zgodovino rokenrola v malem. Igra se od Boba Marleyja prek U2 do Rolling Stonesov. Gre za številne glasbene točke, ki komunicirajo z današnjo politiko. Zanimivo je, da je bila tudi glasba na Kosovu en element upora proti srbskemu državnemu režimu, ki je v devetdesetih letih tam bil izrazito močan, v času Miloševićeve vladavine. Slednja je bila brutalna, teptala je vse človeške pravice,  šole so bile ilegalne, živelo se je v ilegali. Misli in idej se ni moglo svobodno izražati, ni se govorilo o narodnostih čustvih, to je bilo enako izdaji. V Rock'n'rollu lahko slišimo pretresljiva pričanja igralcev o mučenju njihovih staršev, ki jim je bilo strogo prepovedano poslušati kakršnokoli narodno glasbo ali glasbo, ki je kakorkoli spominjala na albansko kulturo.

V predstavi sodeluje tudi zelo pomembna alternativna kosovska rock skupina Jericho, nastala je konec devetdesetih let. Igrajo tudi svoj repertoar, ki je pomenil začetek političnega rokenrola na Kosovu. So žive kosovske legende. Gre za mlade ljudi, ki so se prvi odločili s svojo glasbo, skozi besedila protestirati proti Miloševićevemu režimu in govoriti o svoji zgodovini na rokerski način. Zame posebno ganljivo je, kako je njihova glasba postala sestavni del dramaturgije predstave. Denimo: v trenutku, ko se govori o vojni, trpljenju, maltretiranju – kar je Evropa voajeristično opazovala na televizijskem ekranu – vstopi pomenljiva skladba z naslovom Don't fuck with Albanians ali Fuck off Europe.

Ko smo že pri glasbi ... imate raje Beatle ali Stonese?

Na koncu naše predstave se gre na koncert Stonesov. Mislim, da so pravi, izvirni rokerji neka vrsta urbane filozofije, ki je pognala zgodovino rokenrola. Rokenrol je bil zanimiv, ko je bil eksperimentalen, ko je raziskoval. Rolling Stonesi so v tem dlje vztrajali. Beatli so zelo hitro postali svetovno sprejeti, sprožali so evforijo, zelo hitro so se skomercializirali. Rokenrol sedemdesetih je bil dinamičen in zanimiv, ker je imel neke svoje »off-variante«, ki niso bile tako zelo splošno sprejete. To je bolj podobno Rolling Stonesom.

Kaj skuša predstava sporočiti mlajši generaciji?

Da svoboda ni darilo, ni podarjena za vedno, ni trajna kategorija niti konstanta, treba si jo je zaslužiti, jo negovati in paziti nanjo. Mislim, da bo mlada generacij spoznala, da je njihova svoboda danes ogrožena od nečesa drugega: od masovnih medijev, globalizacije, multinacionalk, kapitalizma, ki se žre od znotraj, neoliberalnega trga. Mislim, da danes posamezniki niso svobodni na način, o katerem se je sanjalo ob koncu francoske revolucije. Eden od največjih in najpomembnejših izumov je namreč državljanska suverenost – pravica posameznika, da izbira in sam odloča o svojem življenju. Mislim, da so stopnje iluzije, koliko živimo v svobodni družbi, različne. Mislim, da je ta predstava opomin tudi v tem smislu. Svoboda je nekaj, v kar je vredno verjeti, vredno je gojiti ideale. Ni pa nekaj, kar je trajno, zanesljivo in kar ne bo izginilo.

Predstava bo v Kinu Šiška, torej na kraju, kjer se navadno odvijajo koncerti urbane, tudi rock glasbe. Ste to prizorišče predlagali sami?

Te dvorane ne poznam. Gre za odločitev vodstva festivala. Videli so mojo predstavo v Prištini in verjetno oni vedo, zakaj igra tam.

Kakšni so vaši prihodnji načrti?

V Sarajevu, v slavnem Komornem teatru 55, delam francoski tekst Šta smo to učinili?. Po dolgem času bom spet delal v Bosni in Hercegovini. Pretekla leta sem namreč zelo veliko delal zunaj svoje države. Zelo vesel sem, da bom delal v tem našem, po mojem mnenju, najpomembnejšem, najtrofejnejšem, najbolj avantgardnem teatru. Potem bom spet delal na Hrvaškem, v Makedoniji, leta 2013 pa bom ponovno v Sloveniji, v Mariboru, kjer bom delal Aristofanove Ptice.