Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010

Ko se vse sestavi

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: »Z Evami sem se v tej sezoni krasno razumela.« – Pia Zemljič, ki se dobro razume z gledališčem, filmom in televizijo (Petelinji zajtrk, 2007; TV nadaljevanka Pod eno streho, 2002–2003; itd.), je dobitnica Borštnikove nagrade za igro v letu 2010, in sicer za vlogi Evice in Babice v predstavi Žabe, nastali pod režijskim vodstvom Jerneja Lorencija in pod streho Mestnega gledališča Ptuj.

Pia Zemljič / foto Damjan Švarc

Strokovna žirija Borštnikovega srečanja je opazila vašo igro, ki jo »odlikujejo številne nianse in intenziven notranji naboj«, kar je bilo med drugim zaslužno za prejetje nagrado.

Bila sem presenečena, nisem pričakovala, da bom prav jaz nagrajena, sem pa po tihem upala na nagrado za predstavo Žabe. Svojo vlogo čutim močno vpeto v izrazito avtorsko predstavo in povezano z vlogama izjemnih soigralcev, Igorja Samoborja in Radka Poliča - Raca. Me je pa kljub temu razveselilo. (smeh)

Zakaj mislite, da je bila nagrajena prav ta vaša vloga?

Upam, da se mi ni treba začeti zagovarjati? (smeh) Od mojih vlog? Zelo preprost odgovor. Najprej moraš imeti preklemansko srečo, da se predstava, v kateri imaš vidnejšo vlogo, sploh udeleži festivala. Zame je bilo prvič, da so stvari tako sovpadle.

Če bi sami izbirali, za katero izmed svojih vlog bi si dali nagrado?

Nehvaležno je izbirati med ljubimi, torej tudi med vlogami ... A priznam, da sem si želela, da bi bila Jesenska sonata uvrščena na festival. Z vami sem se v tej sezoni krasno razumela. (smeh) (V Bergmanovi Jesenski sonati (v režiji Janeza Pipana) je Pia utelesila lik z imenom Eva. Za to vlogo in vlogo Louise Strandberg v predstavi Urok Victorie Benedictsson (v režiji Sama M. Strelca) je dobila Večerovo nagrado za najboljše igralske dosežke SLG Celje v pretekli sezoni, op. a.)

Koliko vam sicer pomenijo nagrade?

Pomenijo. Pobožajo. Pa pri zbiranju točk za napredovanje pomagajo.

Verjamete, da so nagrade potrditev kvalitete dela?


Mislim, da so. Kar ne pomeni, da je kvalitetno zgolj nagrajeno. Nagrade so vedno rezultat seštevkov subjektivnih mnenj članov žirije in zagotovo niso nikdar vsi udeleženi zadovoljni ... Letos, na primer, bi lahko podelili še deset igralskih nagrad, toliko je bilo presežkov. Žal jih je le pet.

Kako se vam zdi, da publika gleda na nagrade?

Na splošno? Ne vem. Tisto občinstvo, s katerim imam stik tudi v osebnem življenju, pa je teatrsko precej razgledano, poglobljeno in navijaško, če jim je predstava všeč.

Je bil študij kaj drugačen od ostalih?

Ja, bil je. Prav poseben študij. Eden tistih, ko se vse sestavi, kot si vedno želimo, da bi se. Na Ptuj smo prišli z vseh vetrov in se prevetrili v skupen vetrc. Delali smo izven matičnih gledališč. Zelo odprto, pošteno, poglobljeno in hkrati hudomušno. Pa tudi sama interpretacija vlog se je razlikovala od »klasične«, saj smo uporabljali didaskalije za pripoved, se mestoma vživeli v lik pa spet vzpostavili distanco, bili groteskni in takoj zatem skoraj povsem intimno prizemljeni, filmsko minimalistični ali »san remo« popevkarji (smeh) ... Jerneju Lorenciju je bilo tudi zelo pomembna energija med nami na odru in pazili smo drug na drugega. Se poslušali. Spoštovali. »Šiita« (Shiite je osrednja oseba v japonskih no-igrah s problemom, ki ga želi skomunicirati. Pri tem jo vsi ostali liki podpirajo, so tam samo zanjo, sami v tistem trenutku niso pomembni. Gre za načelo partnerstva, etosa, op. a.) - nobenih egotripov. Čudovita izkušnja. Igralsko in osebno.

Kako ste se spopadali s prehajanjem (ki ga je žirija označila kot subtilno in čisto ter včasih zadržano) iz vloge Evice v vlogo Babice in obratno?

Tekst Babice jeLorenci razdelil med naju z Igorjem, jaz jo, razen redkih krajših asociacij v drugem delu, odigram zgolj z glasom, zaprta v zamrzovalni skrinji. Nobenih težav. (smeh)

Je težko znotraj ene predstave žonglirati z dvema likoma?


Pravzaprav je moja vloga v Žabah bolj Ona kot zgolj Evica in Babica. Baba. »Kjer hudič ne zmore, baba pripomore!« (Gregor Strniša). Od hudičevke do svetnice, od otroka do starke, od lepote do spačenosti ... ko duša slehernika potuje med fiziko in metafiziko našega sveta. Ta moja ženska pravzaprav spreminja obraze glede na to, kaj hoče od Lazarja. Čutim, da je 15 različnih žensk! Neprestano sem se levila. Kar sovpada s tem, da se spreminjajo tudi stili igre (poročevalski govor na primer; med drugim pred očmi gledalcev izstopim iz vloge v popolno privatnost in kasneje ponovno vstopim vanjo in tako naprej.)

Najbrž je bilo igralsko zanimivo se hkrati soočati s starko in mladenko ter ostalimi nasprotji.

Ja, vse je v nas. Prva je v drugi in obratno. Vse se ciklično ponavlja. Vsaka navidezna zmaga je poraz, izguba na drugem nivoju. Predvsem pa sem znova odkrila moč glasu, intonacij, melodij ... Za preskoke, ki so zrežirani, smo morali biti res natančni in zbrani, hkrati pa popolnoma sproščeni in prožni. Izziv. In kup rekvizitov in scenografije na odru pa še inštrumenti, pa petje, pa tri obleke, ko sem se levila ... (smeh)

Za konec?

Počaščena sem, da smo za Žabe dobili nagrado kritikov in teatrologov, še lepše je pa na takšni predstavi videti nabito polno dvorano in naklonjen odziv občinstva. To je potem to. Tak mali čudež, ki si ga zmeraj znova želimo. »To, za kar se zdaj bojiš / to je, vidiš, to je duša ...« (Gregor Strniša, Žabe).

 

Povezavi:

Pia Zemljič, FBS

Povezani dogodki

Lena Gregorčič, SiGledal, 8. 12. 2010
In priznanje gre ... Gašperju Tiču
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 12. 2010
Komediji ne manjka ničesar
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Pomembno je zavedanje, zakaj uporabljati lutko
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Ko enostavno moraš verjeti
Nika Arhar, SiGledal, 9. 12. 2010
V procesu sva se ugledali kot kreativni osebi
Nika Jurov, SiGledal, 8. 12. 2010
»Srce in dušo sem vrgel v pantomimo«
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič in Vasja Predan
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Prejetje vsake nagrade je velika čast
Anita Volčanjšek, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič Zupančiču
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih
Kaja Cencelj, Sigledal, 6. 12. 2010
Ko te nagrada radostno potreplja
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Kaja Cencelj, Sigledal, 2. 12. 2010
Zalet za nadaljnje gledališke podvige
Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Kaja Cencelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nagrade niso merilo za prihodnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kristina Mihelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nujno je, da se sem ter tja zatrese zemlja
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost