Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010

Ti nisi pomemben. V bistvu ne.

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: »Mlad igralec bi moral biti predvsem mlad igralec.« – Uroš Kaurin je v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! (Mladinsko gledališče, O. Frljić) igral Uroša Kaurina. Prav za to vlogo je dobil Borštnikovo nagrado za mladega igralca.

Uroš Kaurin / foto Kristina Mihelj

Komisija je obrazložila, da se na odru »vzpostavi kot enakovreden partner v kolektivni igri, obenem pa se izriše s svojo provokativno posebnostjo in ostrim, neizprosnim premislekom o gledališču danes in tukaj ter svojo lastno (generacijsko) rušiteljsko in graditeljsko vlogo v njem«.

Kaj je bila vaša prva misel, ko ste izvedeli za nagrado?

Mislil sem, da ne bo noben fant dobil nagrade, ker je bila letos na vrsti punca. Kolikor vem, je bilo ponavadi izmenično: fant, punca, fant, punca ...   Sploh nisem pričakoval, da jo bodo letos dali fantu, kaj šele meni. Niti nisem bil na Borštniku s kakršno koli tenzijo, da bi s to predstavo ali jaz kot igralec dobil nagrado. Tudi zato, ker je predstava taka, da ni igralsko preveč poudarjena. Sedaj sem bolj vesel, takrat pa sem bil samo presenečen. Posebej tisti dan. Mi v tej predstavi ne igramo nekih vlog, jaz igram Uroša Kaurina. Tako da sem v bistvu dobil nagrado za sebe. (smeh)

Bi lahko dejali, da niste »igrali«, ampak ste »bili«?


Ni čisto tako. Nekateri kolegi to vzamejo osebno in se jih dotakne, jaz pa zelo hladno dojamem te stvari. Zdi se mi pomembno, da ne gre samo za to, da jaz igram samega sebe, z nekim osebnim stališčem, ampak da stvari, ki jih govorim, izhajajo tudi iz nekega razumevanja predstave, gledališča, sveta in iz nazorov in da znaš to potem z neko pametno mero skomunicirati.

Jaz na odru ne zagovarjam vedno svojih stališč. Stvari, ki jih govorimo, govorimo zato, ker hočemo z njimi nekaj povedati. Če jaz osebno mislim, da je Matej Recer idiot, nima to s prizorom nobene zveze. V tem trenutku to stališče pač koristi prizoru. Vem, da mi Matej ne bo zameril, če ravno njega tu uporabljam kot primer. (smeh) Vsaka predstava je pač drugačna. Ne glede, ali gre za dramsko ali za bolj performativno predstavo, vsakič se pojavi ena točka, na kateri postanejo stvari problematične. Odvisno, kdo se s čim in kako spopada.

Tako ali tako se na koncu, kar poveš, zaradi odra potuji. (pozor, »spoiler«!) Recimo v zadnjem solu Katarine Stegnar »Stegn' se« ona govori, da je bolna in da umira. Ljudje so jokali, ljudje, ki jo poznajo osebno, so mislili, da je vse res. Torej Katarina govori osebne stvari, ki so neresnične. Kako? Oder ji to dopušča, celo hoče to.

Vas bolj kot klasičen dramski teater zanima tista vrsta gledališča, kjer je končni izdelek bolj vaš v vseh pogledih?

Bolj kot to, da je nekaj osebno izpovedno, mi je zanimivo delati svoj avtorski prizor. V četrtem letniku sem začel delati z Via Negativo. Sprva je bila samo delavnica, kasneje pa sem sodeloval pri projektih. Dve leti sem dokaj intenzivno delal avtorske prizore. Od osebnih do malo manj osebnih, od boljših do precej neumnih. Enkrat mi je moja nizozemska mentorica svetovala, naj razmislim, kaj meni osebno pomeni določena situacija. To mi ne pomaga. Kaj je vendar bolj pomembno – da je stvar osebnoizpovedna ali da nekaj pove?

Se vam zdi, da bi bilo idealno gledališče tisto, v katerem bi bil igralec na odru on sam, popolnoma brez lika?

Ne vem, če bi znal na to vprašanje pametno odgovoriti. Še vedno ne vem prav dobro, kaj mi je v gledališču všeč. Vem samo to, da mi večina stvari ni všeč. Zelo težko je najti nekaj res kvalitetnega. Na SiGledal sem bral povzetek pogovora o predstavi Cenci (na Borštniku), v katerem Diego de Brea reče, da gledališče ni koncept, ampak občutek. No, jaz se s tem nikakor ne morem strinjati. Nihče me ne bo prepričal, da gledaš predstavo samo zato, da nekaj občutiš. Se mi zdi, da bi moral teater bolj razmišljati. Brez emocij tako ali tako ni teatra. Če so samo emocije, je sranje, če je pa samo koncept, je pa prazno.

Kje mislite, da je vzrok, da se vam zdi večina stvari slabih?

Ne vem, ker so ljudje neumni, in to na obeh straneh zavese (sebe tu ne vidim kot nekakšen veleum in me lastna neumnost blazno jezi). Ni mi všeč, da gledam neko predstavo in vidim, kaj je režiser razmišljal, ko začnem gledati skozi predstavo, ko vidim režijske domislice, efekte, ne spremljam več zgodbe, ideje. Tudi tega ne maram, da so nekateri povsem vase zazrti in sploh ne vidijo drugega, situacije, v kateri so se znašli. To uničuje predstave. Igralci bi morali biti bolj pametni.

V kakšnem smislu naj bi bili igralci pametni?


Vedno sem fasciniran, kako so nekateri moji kolegi načitani, gledajo filme, veliko stvari vedo in vidijo, poznajo umetnost ... (in se sam počutim povsem nebogljeno in ignorantsko). Po drugi strani pa, ko smo na odru, nihče ne more pozabiti na sebe. Nihče ne more odmisliti sebe v tem, kar dela. Ves čas je njegova osebnost najpomembnejša. Meni se pa zdi, da to sploh ni pomembno. Pravzaprav ne gre povsem za osebnost, ampak za ego. To nima nobene zveze; v teatru je pomembno pač to, kar predstava hoče povedati. To. Zgodba. Ti nisi pomemben. V bistvu ne. Igralstvo je pač v osnovi nekaj osebnega, nekaj individualnega. Jaz pa se še kar poskušam oklepati ideje, da gre za kolektivno stvaritev. Mah, saj ne vem.

Je težko biti kot mlad igralec enakovreden partner na odru, že samo zaradi tega, ker si mlad?


Ne. Nihče me ne gleda zviška. Glede tega moram res pohvaliti ekipo v Mladincu. Pa tudi v Drami nisem imel slabih izkušenj. Zadnjič sem se šalil s »starejšo« igralko pa me je (v hecu, seveda) vprašala, če nimam nobenega spoštovanja do starejših kolegov. Odgovoril sem, da jim jaz ne izkazujem spoštovanja zato, ker so starejši, ampak zato, ker si to spoštovanje zaslužijo. Ker so oni spoštljivi do mene, ker dobro delajo ...

Se vam zdi, da ima mlad igralec kakšno posebno poslanstvo?

Po mojem ima mlad igralec izključno eno poslanstvo, in to je to, da je mlad igralec. Da ni star igralec. (smeh) Mi imamo druga stališča, drugače gledamo na svet. Na nas je, da drugače razmišljamo kot ostali. Da vidimo, kaj so problemi, kaj so dobre stvari. Mlad igralec po moje še nima nekega hudo izoblikovanega stališča. Čeprav se pogosto rad naredim »zeloo pametnega«. (smeh) Zdi se mi pomembno, da se neprestano preizprašuješ, sebe in vse okoli tebe: Kakšen je moj odnos do tega, kar delam? Kaj je dober teater zame? Kaj je teater, ki ga človek potrebuje? Kaj je »art«?  Glede na to, kaj hodijo ljudje gledat, si misliš, da ne rabijo dobrega teatra. Pa prav zato rabijo izjemno dober teater – da spoznajo, da hodijo večinoma gledat sranje.

Kot mlad igralec se mi pa zdi pomembno še nekaj, da je naša neizkušenost in »nevednost« naša glavna vrlina.

Menite, da je taka nagrada dobra popotnica za mladega igralca?

Strinjam se z vsemi, ki so mi čestitali in zraven dodali, da je fajn, da bom sedaj dobival večjo plačo. Ampak se mi zdi škoda, da je marsikdo drug, ki bi jo mogoče prav tako lahko, ne bo. Vsi moji bivši sošolci so izjemno talentirani. Lahko rečem, da si marsikdo od njih, pa tudi od drugih, še zasluži to nagrado. Popotnica, bolj kot nagrade, je to, kaj delaš. Če si pa nagrado dobil za to, kar delaš, je pa super.

V gledališkem svetu sedaj ne bom veljal nič več zaradi tega. Super mi je, da mi vsake toliko nekdo čestita, da sva midva zdaj na intervjuju (da si lahko še malo napihnem ta moj, že tako prenapihnjen ego) ... Na splošno pa me ne bo nihče drug poklical razen teh, ki me že sedaj kličejo. Tam, kjer mislijo, da sem okej, me pa že itak zaposlujejo.

Bi še kaj dodali v zvezi z nagradami na Borštnikovem srečanju?

Marsikdo je bil ogorčen, da niso podelili glavne nagrade. Meni se zdi to genialno, se popolnoma strinjam. Če se jim ni zdela nobena predstava dovolj dobra, zakaj bi jo nekomu morali dati? S tem ne mislim nič slabega tem predstavam. Ne glede na to, katere bi bile v izboru, bi rekel isto. Da si komisija vzame to svobodo, da ne podeli nagrade, se mi zdi zelo dobro. Če pa to ni nek znak spoštovanja teatru, pa tudi ne vem, kaj je!

 

Uroš Kaurin, Nagrade FBS

Povezani dogodki

Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev