Priljubljen dramski in filmski igralec je v svoji skoraj dvajsetletni karieri prikazal širok razpon igralskih stvaritev, tako likov klasične ali sodobne dramatike kot tudi različnih filmskih zvrsti in estetik, in to ne glede na žanr ali stil in neodvisno od režiserja ali preostale igralske ekipe. Svoje prve opazne vloge je ustvaril v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici (današnjem SNG), odkar je (od leta 2003) član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, pa je svojo izjemno osebno izraznost in igralski talent le še nagradil.
To je opazila tudi strokovna javnost in letos se je številnim prejetim nagradam za prvovrstno umetniško ustvarjanje (Sklad Staneta Severja, priznanje ZDUS, vesna, Stopov igralec leta in nagrade na tujih filmskih festivalih) pridružila še nagrada Prešernovega sklada za gledališke vloge Norca (Kralj Lear), Jeana (Gospodična Julija), Jörgena Tesmana (Hedda Gabler) in Oswalda Koglerja (Prečkanje avtoceste ali Zgodba o zlati ribici) ter za filmske vloge Soseda (Za vedno), poslovneža Viktorja (Jaz sem iz Titovega Velesa) in Edija (Slovenka).
Ker je igralec trenutno precej zaposlen z novimi projekti (v letošnjem repertoarju PGK nastopa kot posestnik v predstavi Jakoba Ruda Ivana Cankarja, grobar in občinski sluga Kostnik v Lovskih scenah s Spodnje Bavarske Martina Sperra, zaigral pa bo še kot Garcin v nastajajoči predstavi Zaprta vrata Jean-Paula Sartra), njegovega mnenja o nagradah nismo uspeli dobiti. Res pa je že februarja, ob prejetju nagrade, v intervjujih za medije omenil, da to, kateri dosežek in nagrada sta za igralca najpomembnejša, po navadi ostane skrivnost.
Kdo je ta misteriozni igralec s predirljivim pogledom, ki se potopi tudi v najbolj oddaljene globine vsakega lika in začuti še tako zelo različne si vloge? Eden najlepših orisov Musevskega in njegovega umetniškega dela se je v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada zapisal dramaturginji in teatrologinji Mojci Kreft:
»Ko se Peter s svojo ranljivo igralsko naravo sooči s psihološko zapletenim likom ali ko s poetično igralsko ranljivostjo 'pripoveduje' tudi na odru 'filmsko' zgodbo dramatikovega besedila, mu enostavno moraš verjeti. V tej njegovi neverjetni moči izpovedovanja je tista prava kreativnost, ki jo prepleta z realističnimi prvinami izostrenega igralskega navdiha, talenta in hkrati gradi zgodbo o sebi lastnem razkrivanju natančnih razmerij med danim (besedilnim) in ustvarjenim, ko mora upodabljati/upovedovati z besedo, mimiko, gesto, gibom in s telesom, predvsem pa s pogledom ustvarjati odnose med dramskimi osebami.«
Te besede najbolje označijo karakternega igralca, ki vselej prepriča z izrazito realistično igro, igralsko odprtostjo in človeško ranljivostjo.
Naj samo omenimo nekaj njegovih vlog na filmu ali televiziji: Komandant v Piran / Pirano, Edo v Slovenki, Fredi v Predmestju, nepozabni Ivan v Kruhu in mleku Jana Cvitkoviča ali Zois oziroma Suljoiz nanizanke TV Dober dan. Še bolj raznovrstni so njegovi gledališki liki: bil je Sigmund Freud (Pacient doktorja Freuda), Waleški princ (Ljubezen dobrega moža), Mark (Shopping and Fucking), Andrej Sergejevič Prozorov (Tri sestre), Tezej (Sen kresne noči), Mirko (Blazno resno zadeti), Ojdipus (Kralj Ojdipus), Točaj (Žabe), Richard (Podeželje), Martin Crimp in Miklavž (Akvarij), Komar (Hlapci, komentirana izdaja) ... In seveda, k temu je treba prišteti še vse že omenjene filmske in gledališke vloge, nagrajene z nagrado Prešernovega sklada.
Ob Musevskem dobimo občutek, da je z vsem svojim srcem in mislimi predan igralskemu poklicu. Vsake vloge se loti študiozno, poglobi se v psihološke temelje lika, išče razloge za dejanja in nedejavnost, da se zažre v bistvo osebnosti, ki jo ustvarja. Njegova le na videz minimalistična igra in interpretacija lika, za katerega se zdi, da ne premore nikakršnih čustev, v resnici ravno na ta način dosežeta tisto najbolj človeško dimenzijo, s katero lahko igralec z rahlim, a močno karakterističnim in prepričljivim pogledom seže v gledalca in mu omogoči intenzivno sodoživljanje likov in zgodbe na odru ali platnu.
Povezavi: