Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010

Zmeraj bolj verjamem v ljudi

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: »Pomembna je tista, ki jo dobiš. Ostale so brez veze.« – Jernej Lorenci je režiser predstave, nagrajene s strani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

Jernej Lorenci / foto Kristina Mihelj

Društvo je prepričala sveža uprizoritev slovenskega klasičnega besedila Gregorja Strniše Žabe v izvedbi Mestnega gledališča Ptuj, ki publiko zapelje z neverjetno intenzivno atmosfero. Ta se ne boji stika (in dotika!) z gledalci niti neobičajnega podčrtovanja dogajanja z govorjenimi didaskalijami.

Radko Polič, ki v predstavi igra Lazarja, je na pogovoru po predstavi na Borštnikovem srečanju povedal, da že dolgo ni igral s takšno strastjo in se je že dan pred predstavo veselil nastopa in občutil pozitivni adrenalin. Ekipa je po njegovih besedah delovala izredno vzajemno in se ji je uspelo prebiti skozi študij brez konfliktov.

Jernej Lorenci, kako ste pristopili k režiji? Na kakšen način ste vzpostavili takšno pozitivno ustvarjalno vzdušje, kot ga opisuje igralec? Je to prišlo samo od sebe (iz okoliščin, trenutka) ali je temu botrovalo srečno naključje, da ste se ustvarjalci preprosto ujeli?

Pristopil sem kot sicer – precej nevedno, radovedno, z nekaj idejami, z močnim občutkom in zaupanjem, s svojo tipično raztresenostjo, z nekaj napačnimi predpostavkami, kot se je izkazalo kasneje, z globoko vero, žejen dela in gledališkega srečanja, ranljiv (bila je prva predstava po pripetljaju z nožem). Vzdušje je raslo in se razcvetelo samo iz sebe, vsaj na videz. Vsako srečanje je mreža, nekaj niti je hotenih, čeprav težko načrtovanih, nekaj posledica odnosa do dela, pripravljenosti na biti skupaj, ne vsak zase, nekaj predmet vznemirljivosti materiala, nekaj delovnih okoliščin (v tem primeru izredno naklonjenih) in predvsem sreče. A sreča v gledališču je verjetno posledica – česa, pa še ne vem.

V tako kratkem času dve leti zapored – sta bili vaši predstavi intenzivno opaženi in ovekovečeni z nagradami; lani ste prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo, letos pa nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov za uprizoritev (poleg tega je bila za igro v slednji nagrajena tudi Pia Zemljič). Kaj vam pravijo te nagrade? Da ste na pravi poti?

Vsaka nagrada godi in poboža, a za kratek čas, skorajda prekratek. Z leti se rok trajanja nagrad še krajša. Pravijo, da mora dobiti človek bistvene nagrade pred štiridesetim, da pa navadno pridejo prepozno. Torej imam srečo. Da sem na poti, morda celo pravi, pa vem sam. Nekaj se dogaja. Še zmeraj imam strašansko tremo, ni slabo. In zmeraj bolj verjamem v ljudi.

Katera nagrada je po vašem mnenju v slovenskem gledališkem prostoru najbolj pomembna za režiserja?

Pomembna je tista, ki jo dobiš. Ostale so brez veze. (Pa ni samo hec.)

Mar nagrade pritegujejo tudi občinstvo?

Nikakor. Na žalost. Nagrade se bratijo s sumom, da je bilo nekaj skuhanega. Kraljica nevoščljivost še zmeraj vlada s trdo roko.

Če bi lahko izbirali, za katero od vaših predstav bi si sami podelili nagrado? Bi bili to nagrajeni predstavi?

Za Črimekundana, recimo. (Črimekundan ali Brezmadežni, tibetanski misterij, prva slovenska uprizoritev pod okriljem SNG Drama Ljubljana, premiera 15. in 16. aprila 2005, op. a.)

Komu bi vi podelili nagrado za režijo na letošnjem Borštnikovem srečanju?

Videl sem samo dve predstavi, tako da težko sodim. Sebi, verjetno. Intuitivno Tauferju. Med neuvrščenimi Andreju Jusu za Balade za vsakdanjo rabo.

Kaj mislite, da je tisto ključno, kar naredi predstavo kot celoto dobro?

Zavzetost, zapriseženost, pa da je osebno, da ni zgolj od zunaj, da samo ustvarja sebi lastna pravila (in jih po potrebi z veseljem krši), pa kanec odmika, dvoma, razdalje. Tudi nerazlagalnost, neilustrativnost, neprepričevalnost: dam/o, kar imam/o. Človeškost, sočutje, a brez sodbe, obsodbe, razsodbe. Invencija, a ne za vsako ceno. Ko me ne prepričuje, da gre za-res, ker takrat ni za-res.

Kaj sploh je po vašem dobra predstava?

Ko se zaleze vame, pa ne vem, kdaj, pa ne vem, s čim, pa ne vem, sploh ne vem. Ko ni treba razlagati, ker ni kaj razložiti. Ko je o takšni predstavi težko, skoraj nemogoče govoriti. Ko postane predstava dogodek. To je cilj gledališča, to mora biti cilj gledališča: dogodek, ne predstava.

Povezavi:

Jernej Lorenci, DGKTS

Povezani dogodki

Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Kaja Cencelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nagrade niso merilo za prihodnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kristina Mihelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nujno je, da se sem ter tja zatrese zemlja
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev
Kristina Mihelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nujno je, da se sem ter tja zatrese zemlja