Nika Jurov, SiGledal, 8. 12. 2010

»Srce in dušo sem vrgel v pantomimo«

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: Andrés Valdés, mojster pantomime po rodu s Kube že 46 let ustvarja v Sloveniji. V zasebnem življenju »navaden smrtnik«, na odru pa »najlepši, najboljši, najvišji, najmanjši, najdebelejši«. Nekoč plesalec, pevec in igralec, ki je ugotovil, da je vse troje najbolje združeno v pantomimi.

Andrés Valdés z družino / Foto: Sašo Štih

Mojster pantomime od leta 1964, odkar ga je pot s Kube peljala najprej skozi Mehiko, ZDA in Francijo, živi in ustvarja v Sloveniji. Kot eden najboljših učencev legendarnega pantomimika Étienna Decrouxa in asistent slavnega Marcela Marceauxa je v mladih letih na tekmovanjih zastopal tudi Francijo, potem Jugoslavijo. V slovenskem kulturnem prostoru je pustil velik pečat, najprej s svojo šolo pantomime in mima pa tudi (ali predvsem) z izobrazbo giba slovenskih igralcev.

27. marca 2010 ste prejeli bršljanov venec, nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Kakšen občutek je prejeti nagrado za vse svoje preteklo delo?

Jaz vam povem po pravici: ko so mi to sporočili, sem začel razmišljati, zakaj, kaj pa sem naredil, da sem dobil tako priznanje? Šele ko so na odru prebrali moj življenjepis, sem se zavedel, kaj vse sem do zdaj naredil. Vedno sem samo delal in hotel, da bodo stvari dobro narejene in zanimive, nisem pa se zavedal, kaj vse sem počel. Priznam, ko sem slišal svoje ime, sem pogledal v tla, šlo mi je na jok, bil je zelo dober občutek, da sem bil opažen ... Zraven je bila moja mlajša hčerka, in ko sem videl, kako me je gledala in bila tako presenečena ... občutki so bili lepi. Približno veš, kaj si delal, ampak ko ti to nekdo našteje ... Nagrade nisem pričakoval, niso me obvestili prej, rekli so mi samo, da moram priti, in prišel sem. Nekaj sem prinesel v ta kulturni prostor. Trudil sem se in vedno delal z najboljšim namenom.

Kaj nagrade za umetnike danes pri nas sploh pomenijo? So bolj prazen naziv, so resnično priznanje drugih umetniških ustvarjalcev, so motivacija, vzpodbuda za nadaljnje ustvarjanje?

To je eno lepo priznanje. Največ pomeni sicer priznanje gledalcev, oni so tisti, za katere delaš, največ pomeni aplavz, in ko se zavesa zastre in ga še kar slišiš, si rečeš, da si bil dober; to je resnično priznanje. Vseeno je potem lepo doživeti tudi nagrado stanovskih kolegov, tam vidiš, da so tudi ustvarjalci gledali, kaj si delal, da nisi ignoriran in priznan samo za trenutek, po končani predstavi. Da si te zapomnijo.

Včasih je bila pantomima zelo cenjena, danes je skoraj ni več. Je tu še prihodnost?

Ne, seveda ne, poglejte, tudi sam ne dobim dela. Še nekaj časa nazaj sem bil po vseh osnovnih šolah, moja žena je z mano spoznala celo Slovenijo in tudi Jugoslavijo, danes pa zanimanja ni več. Krivi so birokratski problemi in nezanimanje.

(vir: www.pantomima.si)

 

Foto: Arhiv Studia za pantomimo Andres Valdes. 

Ustalili ste se v Sloveniji (po ustvarjanju na Kubi, v Mehiki, ZDA, Franciji), vam je kdaj žal, da ustvarjate v malem kulturnem prostoru, na malem trgu? Vas kdaj vleče nazaj na Kubo, domov?

Iz Pariza, kamor sem prišel študirat in kjer sem hitro uspel, sem nameraval preko Rusije na Japonsko, to je bil moj cilj. Ustavil sem se v Sloveniji, tu sem imel prijateljici in že tretji dan sem bil na televiziji. Kmalu sem bil povsod, pantomima je bila v Sloveniji nekaj popolnoma novega, takoj sem uspel. Rekel sem si: poznajo že moje kvalitete, tu je vredno ostati. Ljubljana se mi je zdela taka oaza miru. Vendar ni bilo vedno lepo, nekaj časa mi je bilo hudo. Vedno sem poskrbel, da sem imel cigarete in kavo, vendar včasih cel teden nisem jedel. Vprašali so me, kaj delaš v Sloveniji, to je majhen trg, pojdi v Italijo ali Nemčijo, jaz pa sem tu videl napredek, perspektivo, da bom tukaj lahko uspel. Videl sem, kako trdi so igralci na odru, koliko lahko tukaj naredim. Vmes sem se zaradi pomanjkanja dela hotel že oprijeti drugega dela, vendar mi ni usojeno delati nekaj izven odra. Srce in dušo sem vrgel v pantomimo. Leta 2008 sem bil šestnajst dni na Kubi, ampak sem bil zelo razočaran, tam nisem našel nobenega prijatelja več. Ogromno je korupcije, kriminala ... Ostal sem v Sloveniji in tukaj bom umrl.

 

 



Povezavi:

Andres Valdes

Lena Gregorčič, SiGledal, 8. 12. 2010
In priznanje gre ... Gašperju Tiču
Lena Gregorčič, SiGledal, 6. 12. 2010
Žlahtni režiser Cavazza, Boris Cavazza
Nika Arhar, SiGledal, 3. 12. 2010
Mateja Rebolj, Prešernova nagrajenka 2010
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 12. 2010
Möderndorferjeva žlahtnost
Kaja Cencelj, Sigledal, 6. 12. 2010
Ko te nagrada radostno potreplja
Kaja Cencelj, Sigledal, 8. 12. 2010
Dvom – edino zagotovilo za živo ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
Nagrada, dobrodošel dvigovalec ega v težkih trenutkih
Kaja Cencelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nagrade niso merilo za prihodnost
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Odmev nagrad 21. Poletnega lutkovnega pristana
Anita Volčanjšek, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič Zupančiču
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič in Vasja Predan
Nika Arhar, SiGledal, 9. 12. 2010
V procesu sva se ugledali kot kreativni osebi
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kristina Mihelj, SiGledal, 16. 12. 2010
Nujno je, da se sem ter tja zatrese zemlja
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 12. 2010
Komediji ne manjka ničesar
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Nika Jurov, SiGledal, 8. 5. 2010
Strah so zamenjali z blaznostjo
Nika Jurov, SiGledal, 27. 5. 2010
Garažni dvoboji
Nika Jurov, SiGledal, 17. 5. 2010
Ma and Al, Senka in Marko